Spomini maršala Marmonta

Med zanimive knjige politično-geografske literature, ki so povezane tudi z morjem, sodijo »Spomini« francoskega maršala Augusta Marmonta. Ogledali si jo bomo zato, ker je ta sposobni častnik več let služboval v naših krajih in je svoje spominske beležke prepredel s številnimi narodopisnimi podrobnostmi iz slovenske dežele in z vzhodne jadranske obale, od Trsta do Črne gore.

Marmont (rojen 1774) je bil eden najboljših Napoleonovih generalov. Kot sedemnajstletni fant je začel obiskovati topniško šolo. Takrat je spoznal Napoleona in njuni poti se nista več ločili vse do propada Napoleonovega cesarstva. Že leta 1798 je postal brigadni general, čez dve leti divizijski general, 1804 vrhovni poveljnik francoske vojske na Nizozemskem, 1805 pa se je izkazal v bojih za Ulm in v bitki pri Austerlitzu oziroma Slavkovu. Prav francoska zmaga nad vojsko Avstrijcev in Rusov v tej bitki je privedla do mirovnega sporazuma v Bratislavi, s katerim so Francozi med drugim dobili Benetke, Istro in Dalmacijo.

V skladu z novim političnim položajem je Marmont poleti 1806 prišel na vzhodno jadransko obalo kot vojaški poveljnik Dalmacije in Albanije. Uspešno se je bojeval z enotami ruskega admirala Senjavina v Boki Kotorski, pri Hercegnovem in v Dubrovniku. Ker je pregnal Ruse iz Dubrovnika, mu je Napoleon podelil naslov vojvode Dubrovniškega (duc de Raguse). Leta 1809 se je s svojo dalmatinsko vojsko napotil na pohod po Liki, tam premagal Avstrijce, in čez Senj in Reko prišel v Ljubljano. Od tu je nadaljeval pohod proti Gradcu na Štajerskem in se nato pridružil glavni francoski armadi ter sodeloval v bitkah pri Wagramu (5. in 6. julij 1809) in pet dni pozneje pri Znojmu. Napoleon ga je za zasluge v bitkah povišal v maršala in Marmont je s 35 leti postal najmlajši častnik s tem činom v francoski armadi.

Ker je dobro poznal vzhodno jadransko obalo in njeno širše zaledje, ga je Napoleon oktobra 1809 imenoval tudi za guvernerja novoustanovljenih Ilirskih provinc. Ta tvorba je obsegala več dežel, od Koroške in Kranjske, Istre in območja vojne krajine južno od Save, do Dalmacije, Dubrovnika in Boke Kotorske. Marmont ji je načeloval do februarja leta 1811, potem pa je naše kraje zapustil in se ni več vrnil. Poslej je bila njegova usoda povezana z velikimi evropskimi bitkami. Po padcu Napoleona je zadržano sodeloval z novimi burbonskimi vladarji in bil imenovan celo za poveljnika kraljeve garde, toda pomembnega vojaškega položaja ni več dobil. Umrl je leta 1852 v Benetkah.