Šolta

Šoltska legenda pravi, da tisti, ki na Šolti prespi vsaj eno noč, o tem otoku sanja vse življenje.

Že ko sem plul proti Šolti, sem ob pogledu od daleč, dobil vtis, da je Šolta razgiban otok, poln  naravnih lepot in dobre vsebine, ob sprehodu po otoku pa, da se skozi svojo pestro zgodovino ni kaj dosti spreminjal.

Šolta spada med srednje dalmatinske otoke, leži pa med Bračem in Drvenikom Velim. V  bližini sta tudi  Hvar in Split. Od Splita je oddaljena 9 milj. Po dolžini meri 19 km, njegova največja širina pa je blizu 5 km. Ob Šolti leži 7 malih otočkov.

Šolta ni majhna, saj po površini meri 58 km², in je po velikosti 13. hrvaški otok. Je  dokaj hribovita, najvišji vrh Vela straža meri 237 metov. Zelo razvejana obala, ki je na zunanji strani precej strma, meri 73 km. V notranjosti otoka so polja, največje polje pa je široko 2 in dolgo 6 km.

Šolta je precej porasel otok, saj so botaniki na njej našteli 299 vrst bilk.  Zaraščajo jo alepski bor, zimzeleni hrast ali črnika, makija in precej zdravilnih ter aromatičnih bilk, med katerimi še posebej izstopajo samonikli rožmarin, žajbelj, sivka in kapre.

Od živalskega sveta so na otoku bojda srne in divje svinje, na sprehodu po otoku pa boste videli predvsem zajce, ki pa jih otočani radi vidijo tudi na svojih krožnikih. Najbolj znane otoške živalce so zagotovo majhna sove, ki jim domačini pravijo “čuvite”. Te se marsikje pojavljajo tudi kot simbol Šolte. Sicer pa je na otoku zabeleženih 105 vrst ptic, med katere spada tudi stepski orel, ki je bil na Hrvaškem viden edino na Šolti. Podmorje okoli Šolte je bogato s plemenitimi ribami, vsaj nekoč je bilo tako, saj o tem zgovorno govori podatek, da je ob Šolti v Nečujamu dal zgraditi ribnik sam plemeniti Dioklecijan.

Šolta nekoč in danes

Na Šolti so v davni preteklosti prihajali in odhajali Iliri, Grki in Rimljani. Za njimi je po otoku ostalo relativno malo sledi. Nekaj omembe vrednih antičnih izkopanin je ostalo le za Rimljani, vidni pa so kot ostanki zidov, sarkofagov in mozaikov.

O tem, kako je otok dobil ime obstaja več razlag. Najverjetnejša je, da je današnje ime nastalo iz grškega naziva otoka Olynthia, kar pomeni nezrela smokva. Grško ime se je postopoma spremenilo v Solynta, nato pa so mu Rimljani nadeli ime Soluta, kar bi naj pomenilo odrešen ali nevezan. Benečani so otok imenovali Solta, Hrvati pa nato to ime zmehčali v Šolta.

Stalni naseljenci so se na otok priselili v dveh valih. V prvem valu so se v  7. stoletju s kontinenta na otok umaknili pred Avari in Slovani, v drugem valu pa v 16. stoletju pred Turki. Ukvarjali so se z živinorejo, poljedelstvom in ribarjenjem, zelo znani pa so bili predvsem po pridelavi apna in kamna. S tema dvema materialoma je bilo zgrajeno pol Splita, vključno z Dioklecijanovo palačo.

Šolta je bila v preteklosti vedno neke vrste kolonija Splita. Lastnika otoka sta bila namreč splitska komuna in cerkev, ki sta nato zemljišča na otoku dajala v zakup bogatim veljakom in plemičem. Ti so nato že tako uboge in siromašne otočane dodobra ožemali dolga stoletja, saj so morali tej jari gospodi plačevati visoke dajatve vse do leta 1905,  ko so otočani zemljišča dokončno in na kredit odkupili. Kako izkoriščevalski je bil ta fevdalni odnos je razvidno iz   sledečih dajatev: za njive so morali plačevati zemljarino; za vinograde predati tretjino vina, vaščani so morali splitski gospodi dajati drva, apno, kamnite plošče za popločenje dvorišč in ulic, olje, dišavnice in začimbe. Če so za svoje potrebe, na primer, kupili govedo so morali ob dajatvah dati še goveji jezik.

Skratka, na Šolto se ni nikoli kaj prida vlagalo, temveč se jo je le izkoriščalo. Lahko rečemo, da se je njen razvoj celo malce namerno zaviral.

Težko otoško  življenje vse do pred kratkim, je povzročilo odseljevanje otočanov, ki pa je potekalo v treh večjih valih. Prvi val se je zgodil v Južno Ameriko takoj po 1. svetovni vojni, drugi po 2. svetovni vojni v večja mesta, tretji pa v šestdesetih letih v Avstralijo.

Tudi v času SFRJ je bila Šolta nekakšen splitski vikendaški rezervat, ki se turistično ni razvijal, je pa zato na otoku uspešno deloval vsaj obrat Jugoplastike v katerem so izdelovali lutke. Zaposlenih je bilo okoli 250 ljudi. Danes je v tem obratu zaposlenih le okoli 30 otočanov.V najboljših časih je na otoku živelo preko 3500 Šoltanov, danes pa jih je okoli 1300, ki pa se na srečo ne odseljujejo tako intenzivno kot na drugih otokih. Ukvarjajo se s poljedelstvom, peščica pa se vozi na delo v Split. Zadnja leta se vse bolj ukvarjajo tudi s turizmom. V sezoni Šolto obišče okoli 3000 turistov.