Smeti in dragulji preliva Lembeh

Smeti in dragulji preliva Lembeh

Val 145

Preliv med otočkom Lembeh in matičnim otokom Sulavesi

AVTOR Borut Furlan
FOTO Borut Furlan

Slabih dvajset kilometrov dolg in ponekod niti kilometer širok preliv med otočkom Lembeh in matičnim otokom Sulavesi spominja bolj na prometno reko, kot na morje. V njem so zasidrane številne tovorne ladje, ki prepolne tovora čakajo, da se sprosti kakšen pomol v majhnem, toda vrvečem pristanišču mesteca Bitung. Bitung je pomembno pristanišče severnega Sulavesija in preliv Lembeh je dobro zaščitena naravna luka.

Morje v prelivu je običajno mirno in presenetljivo skoraj brez tokov, ki so sicer značilni za Indonezijo. Obale preliva so na obeh straneh strme in bregovi so porasli s palmami. V nekaterih zalivčkih so peščene plaže, vendar ne tiste snežno bele iz koralnega peska, temveč temne, skoraj črne iz zdrobljenih ognjeniških kamnin. Zaledja vseh plaž v prelivu so pozidana z majhnimi in skromnimi hišicami domačinov, na plažah pa počivajo njihovi trimaranski čolnički. Voda v prelivu je temna in na videz popolnoma nič privlačna. Bližina pristanišča, ki onesnažuje svojo okolico, in temen ognjeniški pesek na dnu sta ji dala svoj pečat. Koralni grebeni so večinoma slabo razviti in marsikje jih sploh ni. Namesto koral pa je pod vodo ogromno smeti in drugih produktov naše civilizacije.

Ob dejstvu, da se Indonezija ponaša z najlepšimi koralnimi grebeni na svetu, si človek težko zamisli, da bi se kdo šel potapljat prav v ta prometni in neprivlačni preliv, kjer je smeti več kot koral. Pa vendar je resnica popolnoma drugačna: Lembehov preliv je med podvodnimi fotografi in biologi svetovno znana atrakcija in velja za neprecenljiv vir najbolj redkih in nenavadnih prebivalcev tega planeta. Marsikatera nova živalska vrsta je že bila odkrita prav v Lembehu in marsikatere niso nikoli več našli nikjer drugje na svetu. Tisto, kar med fotografi in biologi velja za redko, je v Lembehu razmeroma pogosto, tistega kar je drugje veliko, pa v Lembehu običajno ni. In vse, kar je v Lembehu zanimivo, je praviloma manjše od desetih centimetrov in zelo dobro skrito pred človeškimi očmi.

Čeprav ne najdražji, je Divers Lodge Lembeh med vsemi številnimi potapljaškimi centri v Lembehu verjetno daleč najboljša možnost za potapljanje za ambiciozne podvodne fotografe. Center vodita zakonca Rob in Linda, ki sta prav posrečen par: on je Nizozemec, visok, plešast, molčeč, zadržan; ona je domačinka, majhna, dolgolasa in nadvse zgovorna. Rob ima že več kot desetletje indonezijsko državljanstvo in verjetno je že povsem pozabil na svojo prvotno domovino. Tu ima ženo, sina, podjetje, živi v prijetnem tropskem podnebju in obkrožen je z domačini, ki vsakega tujca gostoljubno sprejmejo medse.

Za dvanajst zadovoljnih gostov skrbi v Robovem potapljaškem centru štirideset zaposlenih domačinov, ki te na vsakem koraku pospremijo z nasmeškom in s prijazno besedo. Bistvo tega majhnega centra pa je, da ima kar šest bark namenjenih potapljanju, torej pride ena barka na dva potapljača – sanje podvodnih fotografov! Z Ireno sva imela še to srečo, da nama je bil dodeljen Andres, verjetno najboljši potapljaški vodič daleč naokoli. Bila sva popolna gospodarja položaja. Zvečer sva povedala, ob kateri uri želiva zajtrk, kdaj naj odplujemo, koliko jeklenk naj nama pripravijo in naslednji dan se je zgodilo natančno tako. Vsak dan sva opravila štiri dolge potope in preživela po pet do šest ur pod vodo. Med potopi sta naju krmar in pomočnik stregla z ananasi, keksi in brezalkoholnimi napitki. Tudi kosilo smo vedno imeli kar na barki, da ne bi izgubljali časa z vožnjo do centra. Vsak dan smo na morju pričakali tudi nočni potop in vedno se v trdni temi vračali v center. Pravzaprav nama je bilo kar žal zaradi najinega lepega in udobnega bungalova na griču s čudovitim razgledom na morje, da sva v njem vedno samo prespala.

Zaradi najinih ambicioznih fotografskih načrtov je budilka vedno zvonila ob šestih zjutraj. Samo tako sva imela dovolj časa, da sva skrbno pripravila najino fotografsko opremo in se v miru najedla. Večino dneva sva preživela na barki in tudi moja zunanja fotografija je bila omejena predvsem na slikanje z barke ter na kratke postanke med potopi na kakšni plaži. Zaradi nočnih potopov smo se vedno vračali z morja ob trdni temi in vedno sva zadnja prispela na večerjo. Ko sva po večerji presnela posneti fotografski material na prenosni računalnik, ga pregledala in izbrisala slabe posnetke, sva popadala v posteljo in zaspala kot ubita. Ura je takrat običajno kazala že enajst zvečer …