Slovenska legenda – Elan

Začetki v partizanskih časih

Korenine ELAN-a segajo v partizanske čase NOB, v leto 1944. Neločljivo so prepletene s smučarsko legendo, prvim direktorjem Rudijem Finžgarjem. Že pri 18 letih se je kot mizar v delavnici svojega očeta v Kropi poskušal uveljaviti z izdelovanjem smuči po naročilu. Izposodil si je 300 dinarjev, kupil jesenov les in izdeloval smuči po vzoru italijanskih tekmovalnih smučk. Bil je navdušen smučarski skakalec, že pred drugo svetovno vojno reprezentant. Leta 1941 je v Planici skočil takrat izjemnih 95 metrov, kar je bil tedaj državni rekord.

Ko so partizani leta 1944 uvideli, da se lahko izurjeni nemški smučarski enoti s trajnim oporiščem na Bledu postavijo po robu le z lastnimi smučarji, so v štabu IX. korpusa zadnji dan oktobra izdali ukaz o ustanovitvi partizanske smučarske delavnice. Rudi Finžgar, ki so ga prav zaradi smuči premestili iz Škofjeloškega odreda, je bil s svojim mizarskim znanjem, s svojimi tekmovalnimi izkušnjami in svojo podjetnostjo pravi človek za vodjo neverjetnega podviga.

V Cerknem, ki je bilo od kapitulacije Italije 1943 središče svobodnega ozemlja, so mu dodelili dve večji sobi v pritličju nekdanjega penziona Porezen, skorajda porušenega v zračnem napadu pred nekaj meseci. Stavbo so popravili, pri sosedu Jamšku pa uredili strojno delavnico. Za začetek so dobra dva kubična metra suhega jesenovega lesa pretihotapili z avtobusom iz St. Vida v Lipnico, od tam s konjsko vprego na Jamnik, z Jamnika pa so les na ramenih prinesli v Cerkno.

Že decembra 1944 so v delavnici imeli vso potrebno opremo za izdelovanje lesenih delov smuči. Izdelali so jih 50 parov, težave pa so imeli predvsem z okovjem. Januarja 1945 je v smuški delavnici, kakor so jo imenovali, delalo 12 navdušencev, ki so na dan lahko naredili od 15 do 20 parov smuči. Koliko so jih naredili do konca vojne, ni ugotovljeno. Dolgo časa je veljalo, da jih je bilo 800 parov, a ta količina je najbrž pretirana. Partizanske smuči iz Cerknega so bile brez robnikov, opremljene z usnjenimi vezmi, pod krivino pa so jih označili s peterokrako zvezdo in prekrižanimi smučkami. Dva para v Elanu še danes dokazujeta njihovo improvizirano mojstrstvo.

Obrtna zadruga Elan v letu 1945 in program smuči

Obrtno zadrugo Elan je 24. septembra 1945 ustanovil Rudi Finžgar, mizarski pomočnik, skupaj s še devetimi prijatelji in znanci. Med njimi so kar štirje Finžgarji, tudi Rudijev oče, mizarski mojster. V ustanovitveni izjavi je deset podpisnikov potrdilo, da ustanavljajo gospodarsko zadrugo ELAN za izdelavo športnega orodja. Prvi direktor je postal Rudi Finžgar, ki se je ob 10-letnici spominjal dogodka takole: »Pri členu, ki govori o jamstvu z vsem svojim premoženjem, smo se spogledali. Oče je zardel, drugi pa smo se nasmehnili, saj ni nihče nič imel. Mnogo pozneje sem izvedel, da je oče potem, ko smo šli po skupščini družbenikov na Okrožno sodišče v Ljubljani registrirat zadrugo, dejal: Ob vse me bo pripravil …«

V kroniki je ELAN beseda s pomenom: elan, polet, zagon, vnema, zanos. Beseda elan pomeni za Elanovce predvsem kakovost in znanje. Po pripovedovanju treh domačinov iz Begunj je nastanek imena Elan povezan s tekstilno tradicijo kraja – že od nekdaj so tam pridelovali volno in lan, po čemer so Begunje najbolj znane. Ime je nastalo tako, da so imenu predvojne predilnice lana, kamor se je po vojni naselilo mizarsko podjetje, dodali nekoliko športnega duha – nastalo je ime ELAN.

Prvo leto po osvoboditvi je Elan izdeloval masivne lesene smuči brez robnikov, že naslednje leto tudi masivne skakalne smuči, na alpskih smučeh pa so že začeli vijačiti robnike. Leta 1950 so prešli na lepljene smuči in celulojdne zgornje robnike. V zlati dobi med leti 1975 in 1985 je Elan postal eden od vodilnih izdelovalcev smuči na svetu. Prišli so nepozabni uspehi Ingemarja Stenmarka in Bojana Križaja v svetovnem pokalu. Pozneje je bil prav Elan začetnik nove dobe karving smučanja. Zadnji svetovni uspeh je 3. mesto Roberta Kranjca z Elanovimi smučmi na velikanki v Planici.

Plovila od leta 1949 dalje

Začetki izdelovanja plovil segajo v daljno leto 1949. To so bili leseni čolni iz vodoodpornih vezanih plošč – predvsem kajaki, kanuji, sandolini, četverci in osmerci. Izdelovali so jih v posebni čolnarski delavnici, ki je resneje zaživela v letih 1950 do 1952.

Naslednja štiri leta so v Elanu delali predvsem zložljive gumirane kajake, leta 1957 in 1958 pa so zaradi naročil iz Amerike znova uporabili vodoodporne vezane plošče. Iz njih so za ameriški trg zagnani Elanovci v nekaj letih izdelali okoli 700 jadrnic in čolnov, s skupnim imenom Olympia.

A vse do pojava poliestra so bile to bolj epizode kot pa resno čolnarsko delo. To se je začelo leta 1962, ko so se lotili izdelave čolnov iz ojačenega poliestra, materiala, ki je bil takrat v izdelavi plovil svetovna revolucionarna novost. V Elan ga je s seminarja v Angliji »prinesel« takratni tehnični direktor Oleg Vrtačnik. Iz svojih delovnih let na Švedskem je novi material poznal tudi Elanov takratni prvi čolnarski mojster Stojan Žmitek. Svoje pa je k odločitvam, ki se obrestujejo še danes, prispeval tudi Tadej Lazar, ki je bil z manjšimi presledki kar dve desetletji (1963-1984) na čelu Elanove »gorske« mornarice. Prepletena, s smolo prepojena vlakna so postala osnova za program plovil.

Prvi poliestrski model je bil 3,5 metra dolg čoln za mirne vode, narejen po vzoru tako imenovanih »bohinjcev«. V delavnici v nekdanji žagi Fortuna v Gorjah pri Bledu so ga izdelovali v treh različicah, imenovanih neptun I, neptun II in fortuna. Že prvo leto so izdelali 100 takšnih čolnov in jih 70 izvozili na Švedsko. Za širokopotezni začetni razvoj Elanovih poliestrskih čolnov je zaslužen Šved Lars Bengtsson (tisti Šved, ki je v Elan pripeljal Stenmarka). V Sloveniji se je prvič pojavil leta 1964. Prišel je z Zagrebškega velesejma, kjer je opazil prve Elanove poliestrske čolne. Kar nekaj truda je bilo treba, da se je lahko srečal s takratnim direktorjem Jožetom Ostermanom. Zaradi mnogih slabih izkušenj z domnevnimi kupci, ki so se večkrat izkazali za gostobesedneže brez denarja, so bili v Elanu nezaupljivi do postavnih tujih mladcev, kakršen je bil tudi Bengtsson. Ko pa jim je končno uspel dopovedati, da je predstavnik velikega skandinavskega posredniškega podjetja AB Sundema, in ko je povedal, da bi rad kupil nekaj sto čolnov, je Ostermanu »kar vroče postalo«, kot se je sam spominjal.

Bohinjske vzore so dopolnili prvi skandinavski zgledi. Po njih so naredili serijo čolnov z oznakami 011, 013 in 015. Z njimi so dosegli uspešno prodajo na Švedsko. Zaradi široke krme in relativno visokih stranic so bili ti čolni zelo stabilni in so dobro držali smer. Bili so primerni tudi za manj ugodne vremenske in morske razmere. Že takrat so bili Elanovi izdelki zaradi kakovosti in Lloydovega certifikata, ki je bil tudi pogoj za prodor v Skandinavijo, zanimivi za zahtevne tuje kupce. Nov material in novi načini izdelave pa so prinašali nove, večje čolne.

V začetku 70-ih let so začeli izdelovati čolne, imenovane turist. Model T 240, najmanjši Elanov čoln za dve osebi, je dobil večje brate, z večjo dolžino, težo in nosilnostjo – T 375, T 380, T 400, T 410 in pozneje še T 460, T 480 in T 495. Najmlajši v družini pa je bil čoln T 401, ki je zaslovel kot standardni družinski čoln Jadranskega morja. To je tudi tržno najuspešnejše Elanovo majhno plovilo. V dobrih letih so izdelali tudi več kot 600 čolnov T 401, v 27 letih njegovega izdelovanja pa se je nabralo preko 10.000 primerkov te Elanove klasike.

Čolni so si svoj prostor pod soncem našli ne le na Jadranu in tukajšnjih jezerih, ampak so očarali tudi tujce, zlasti Skandinavce. Z njimi so sodelovali pri razvoju nove tehnologije. S finskim podjetjem Korpivara so začeli izdelovati čolne iz vakuumiranih ABS-lupin, ki so v primerjavi s poliestrom cenejše, bolj toge in bolj prebojno odporne. Vendar pa se s poliestrom, iz katerega so sicer v Elanu izdelovali čolne, ne more meriti v življenjski dobi, ki je lahko do trikrat krajša. Zaradi tehnologije dela pa so poliestrski čolni običajno boljše utrjeni. Ker so bili poliestrski čolni tudi tržno uspešnejši, se je sodelovanje s Korpivaro kmalu končalo.

V letih, ko so bili v tujini uspešni s skandinavsko zasnovanimi čolni, se je zlasti za domače potrebe pojavila pasara, legendarni čoln Elanovega programa. Elanovci so zgled zanjo našli na Korčuli, kjer so domači čolnarji že stoletja izdelovali lesene čolne značilne oblike. Z leti razvoja je dobila svoje različice pasaro I in pasaro II, pasaro K in pasaro S z jadri.

Iz čolnov z oznako T so zrasli tudi prvi drsni čolni – gliserji. GT 400 in GT 900 sta dobila svoje standardne in luksuzne izvedbe, pozneje pa še različice GT 402, GT 070, GT 080, GT 435, GT 450, GT 495 in GT 570 v ribiški (fisherman) in družinski (family) izvedbi. Zanj in za gliser GT 901 sabre so pred leti prejeli znak slovenska kakovost. Med začetne klasike sodi tudi čoln s kabino K 540.

Čolne so v Elanu vrsto let izdelovali pod nenehnim tehničnim nadzorom Lloyd`s Register of Shipping. Kako je v praksi izgledal preizkus trdnosti in kakovosti? V pasaro so naložili 720 kilogramov tovora, toliko je namreč znašala njena nosilnost. Z metra in pol oziroma s sedmih čevljev višine so jo vrgli v vodo. Potem so jo zvlekli na suho in jo raztovorili. Strogo inšpektorjevo oko si je ogledalo najmanjšo podrobnost na čolnu. Nato so pasaro s prednjim in zadnjim delom postavili na stojalo. Vanjo so naložili 1.440 kilogramov tovora. Ko so jo raztovorili, ni bilo na njej nobenih sledi obremenitve. Inšpektor Lloyd`s Registra je bil zadovoljen, Elanovci pa tudi. Pasara je tako kot drugi Elanovi čolni po zelo natančnem pregledu materiala, trdnosti, odpornosti, konstrukcije in načina izdelave dobila Lloydov certifikat – najboljšo potrditev kakovosti.

Leta 1974 je nadzor nad kakovostjo prevzel Jugoslovanski registar brodova, ki se mu je nato pridružil še RINA – Registro Italiane Navale. Sodelovanje z Lloydom se je končalo zaradi jugoslovanskih predpisov, ki so prepovedovali prodajo čolnov brez odobritve JRB. RINA je nadzor nad Elanovimi plovili prav tako prevzela zaradi zaščitnih italijanskih zakonov. To se je zgodilo sredi sedemdesetih let, ko je Elan tudi do 70 % svojih malih plovil, predvsem motornih čolnov, prodal italijanskim kupcem. Takšen uspeh je bil zasluga Elanovega zastopnika, podjetja Vitalco in njegovega direktorja Lora Attilia, ki je s svojimi idejami in strogimi kakovostnimi zahtevami pomembno vplival na razvoj Elanovih čolnov.

Tadej Lazar je bil eden od najpomembnejših pobudnikov in začetnikov izdelave plastičnih izdelkov v Elanu. Plastiko je leta 1962 spoznaval s pomočjo Olega Vrtačnika, nato je postal vodja obrata Plastika in potem vodja prototipne delavnice Elanovega inštituta. Od leta 1975 do leta 1984 je kot direktor TOZD-a vodil celotno dejavnost plastike, nato pa se je posvetil vodenju posebnih projektov, kakršen je bil na primer razvoj motorne barke E-35 POWER. Njegovo sodelovanje z Jadralno zvezo Slovenije je bilo tudi deloma krivo za prve izdelave manjših tekmovalnih jadrnic v Elanu. Bil je med pobudniki razvoja potovalnih jadrnic.

Vrsto let je bil edini Elanov konstruktor čolnov Miha Pretnar. Njegovi izdelki so čolni T 401, pasara, pa elan 15, elan 17, elan 18 in elan 20. Miha Pretnar, ki se je s čolni ukvarjal že od otroških let, je tudi oče bogatega in varnega Elanovega gliserja za 8 oseb, ELAN 600 CABIN.

Razen standardnih modelov so v Elanu občasno izdelovali tudi drugačna plovila. Med zgodnejše primerke sodi tekmovalni kanu s pripadajočimi vesli, imenovan kanu slalom. Na osmem svetovnem prvenstvu kajakašev in kanuistov na divjih vodah leta 1963 v Spitallu v Avstriji sta Borut Justin in Alenka Bernot z njim zmagala v kategoriji mešanih dvojic, med moškimi dvojicami pa sta Natan in Dare Bernot z njim osvojila srebrno kolajno. Izviren kanu, ki so ga v Elanu zasnovali v sodelovanju s tekmovalci, je doživel kopije tudi v Ameriki. Med specialna plovila se uvršča tudi čoln 505 special, namenjen tekmovanjem v smučanju na vodi. Bili so med prvimi v Evropi, ki so plovilo, za katerega je predpisano, kakšen vodni val mora ustvarjati pri vožnji, naredili iz fiberglasa.

Obdobje manjših čolnov se je končalo leta 2003.

Obdobje jadrnic

Konec šestdesetih let so v Elanu začeli z izdelavo jadrnic. Najprej so izdelovali majhne flying junior, racing evropa, S-430, S-425 in S-375. V začetku sedemdesetih let so začeli z izdelavo manjših potovalnih jadrnic, med katerimi je bila prva 6-metrska jezerska jadrnica flamingo, v sodelovanju z Atlanto iz ZRN. Leta 1978 je nastala jadrnica E 707 Mihe Pretnarja, dovolj prostorna, vendar ne hitra jadrnica. Leta 1980 so izdelali prvo hitro potovalno jadrnico elan express švedskega konstruktorja Petra Norlina, v sodelovanju s švedskim podjetjem Albin Marine, ki je še danes zelo priljubljen razred na slovenskih regatah.

Sledilo je desetletno obdobje bratov Jakopin od leta 1983 dalje. Tedaj je Elan vodil izjemno uspešni Dolfe Vojsk (1974-1986). Že prva jadrnica iz njihovega studia je postala najbolj znani Elanov model – elan 31. Leta 1984 je bil v nulti seriji narejen gringo, E 31, ki je istega leta postal svetovni prvak v »3/4 toncih«, s krmarjem Dušanom Puhom! Ta jadrnica je postala temeljni kamen uspešnega vzpona Elanovih večjih jadrnic. Sledili so modeli E 19, E 43, E 33, E 331, E 431, E 34 in leta 1993 zadnja v seriji studia Jakopin E 38. Vse modele so odlikovale odlične plovne lastnosti, odlična ergonomija in kakovost izdelave. Leta 1983 je Elan prodal 15 jadrnic, leta 1987 že 125!

Leta 1979 je Elan izdelal 3.459 čolnov in 31 jadrnic. Leta 2000 je bilo le še 195 čolnov in 95 jadrnic, leta 2002 pa je število jadrnic prevladalo, saj je bilo izdelanih 124 čolnov in 210 jadrnic. Leta 2007 je bilo izdelanih 306 jadrnic.

Od leta 1995 dalje je oblikoval Elanove najpomembnejše jadrnice Anglež Rob Humphreys. Tedaj so v Elanu skladno z zahtevami in razvojem navtičnega trga razvili široko ponudbo plovil in iz dotedanjega koncepta klasičnih potovalno-regatnih jadrnic začrtali tri ločene smeri, povezane v skupno blagovno znamko.

Linijo jadralsko zmogljivejših jadrnic predstavljajo jadrnice E 31, E 333, E 340, E 36, E 37, E 380, E 410, E 450 …), pri katerih so glavne značilnosti jadralske sposobnosti, kakovost izdelave in varnost plovbe. Rob Humphreys je projektiral vrsto Elanovih jadrnic. Začelo se je leta 1994 s prototipom E 295. Leta 1996 je bila izdelana E 36, ki jo je leta 2003 zamenjal z E 37. Leta 1998 je bila splovljena E 333 (takšno jadrnico ima tudi Rob sam), sledila je E 362 in 1. januarja 2000 svetovna premiera največje E 45. Leta 2001 je bila predstavljena E 40, leta 2002 pa novi E 31. Prve spremembe na E 333 je Rob oblikoval šele 2003, ko jo je nadomestila E 340. V obdobju 10 let so v Elanu izdelali in prodali okoli 500 teh jadrnic, kar je odličen dosežek. E 340 je postala evropska jadrnica leta, v Sloveniji pa je bila tudi proglašena za plovilo leta 2007. Sledile so še E 410, nato revolucionarna E 450 z dvema krmiloma, ki omogočata usklajeno ravnotežje in kontrolo jadrnice tudi v najslabših vremenskih pogojih, hkrati pa jadrnica zagotavlja vse potrebno udobje posadki na krovu. Leta 2008 je bila predstavljena tudi nova E 380.

Nova usmeritev je postala družina potovalnih jadrnic – E impression oblikovalca Roba Humphreysa. Osnovna ideja Elanove impresije je vstop na trg volumskih jadrnic, kjer Elan do tedaj zaradi usmerjenosti v jadralsko zmogljivejša plovila še ni bil navzoč toliko kot tekmeci. Ključna beseda nove linije impression je udobje, ki zamenja besedo performance (jadralne zmogljivosti), hkrati pa je še vedno osredotočena na kakovostno izdelavo in varnost. Prva iz serije impression je bila 434 v letu 2005 s svetovno premiero na navtičnem sejmu v Düsseldorfu. Sledila je manjša 384, pa 344. Elan impression 344 je postala evropska barka leta 2006. E 514 kot najprestižnejša jadrnica, izdelana v Elanu, je postala plovilo leta 2007 revije Val, s tem, da je v tretjem razredu kar »pometla« s tekmeci.

Povsem druga smer so motorne jahte power višjega kakovostnega razreda, ki so požele veliko zanimanja že od sejma leta 2004 dalje v Düsseldorfu. Vse jahte je oblikoval Anglež Tony Castro, z veliko izkušnjami projektiranja velikoserijskih plovil in tudi superjaht. Prva iz serije power je bila P 35 in dve leti pozneje E power 42. P 42 je postala hrvaška jahta leta 2006, bila pa je tudi nominirana za evropsko motorno jahto leta 2006. Na sejmu v Düsseldorfu leta 2008 je Elan prvič predstavil svojo največjo motorno jahto doslej – E power 48.

Tudi Elana ni obšla kriza, pluje po vse bolj viharnem morju. Toda Elan je bil in ostaja edina po vsem svetu znana slovenska blagovna znamka. Ob 60-letnici programa plovil želimo vsi Valovci ELANU pravega vetra, mirno morje in nove uspehe.