Škaram na puško
Hiter, drzen in nevsakdanji, bi ga na kratko opisali. Škaram ali jadranska barakuda prebiva na območju celotnega Jadrana. Pogosteje ga je najti na južnem delu, a je zadnjih 15 let reden gost v severnem in srednjem delu Jadrana. Gre za zelo zanimivo ribo, ki je pod vodo videti kar grozljivo. Dolg zašiljen nos z vidnimi ostrimi zobmi vnese malo strahu pri podvodnem ribiču. Predvsem zato, ker se giblje zelo hitro in po mojih izkušnjah nepredvidljivo. Ko začuti prisotnost podvodnega ribiča, se iz radovednosti hitro približa nemalokrat tudi izza hrbta in te nizko nad teboj preplava. Riba je podolgovate oblike, še najbolj je podobna sladkovodni ščuki, vendar ožja in enakomerne širine po celotnem trupu. Jadranska barakuda je posebne barve, ki jo loči od njene najožje sorodnice atlantske barakude. Škaram je zelenkasto rjave barve z manj izrazitimi črtami, atlantska barakuda pa je srebrnkasta in bolj na gosto posejana z lisami. Po primerjavi slik sem ugotovil tudi različno dolgo spodnjo čeljust, ki je pri jadranski barakudi krajša. Sam že vsaj pet let spremljam več jat škaramov ob enem od kvarnerskih otokov. Jate so velike in štejejo okoli 20 do 50 primerkov. Zanimivo je, da rastejo precej hitro in se kar debelijo. Povprečna teža primerka v jati je okoli 500 do 600 gramov, največji pa dosežejo okoli kilograma. Za lov te vrste ribe, ki je pelagična, torej živi na odprtem morju in ob obalah zunanjih otokov, je primerna tehnika lov v modro ali čakanje na robovih in podmorskih previsih. Sam ne hodim ciljano loviti škaramov, ampak ob lovu druge vrste rib, kot sta gof in zobatec, pregledujem tudi dogajanje nad in pred seboj. Večkrat se zgodi, da te ob takšni tehniki ribolova preseneti kakšna pelagijska riba, kot je škaram ali palamida. Če se znajdete v situaciji, ko vas preseneti večja jata škaramov, je najboljše čim bolj počasi narediti potop, se umiriti na dnu in počakati, da se jata vrne. Škarami plavajo v značilnih dolgih krogih nad podvodnim ribičem in se počasi spuščajo nižje in z vsakim krogom bližje. Na koncu se spustijo čisto do dna. V tem trenutku je treba izbrati en primerek in ga čim bolj natančno zadeti. Ker so škarami ozki in dolgi, je treba biti izurjen strelec, ciljati pa je treba takoj za škržnim poklopcem in v sredino. Ker je meso škarama precej mehko, se ne priporoča strel v spodnji del ribe. Ta tehnika velja za škarame v jati. Za ribo, ki jo presenetimo, medtem ko ona lovi ali išče plen, je tehnika drugačna. Treba je ciljati zelo rutinsko in v zelo kratkem času. Ribe se med lovom gibljejo precej hitro in mnogokrat priplavajo na večji oddaljenosti, zato je treba imeti tudi močnejšo in daljšo puško z večjim dometom. Primerna je puška za lov večjih rib, dolžine vsaj 110 centimetrov, opremljena z eno ali več gumami. Dobro je, da ima puščica dve zalusti, ker je škaram po zadetku zelo hiter in agresiven. To agresijo je občutil moj prijatelj, ki je ulovil škarama teže 4 kg in ga je, medtem ko se je v smrtnih mukah boril, ugriznil skozi obleko debeline 3 mm in zasadil par ostrih zob v nadlaket ter jo razparal. Z dvema šivoma jo je še dobro odnesel. Škaram na sliki je eden od nadpovprečnih primerkov sploh v Kvarnerju. Zanimivo je, da je priplaval v paru in zelo hitro. Ko je zaznal mojo prisotnost, se je za nekaj sekund ustavil in pregledal teren z njegovimi velikimi očmi. V trenutku, ko je hotel že odplavati, sem ga zadel in mu zadal smrtni strel, saj se ni več premaknil. Vsa sreča, ker mi je prej napisana nezgoda šinila skozi glavo.