Shagra

Budilka na zapestni uri je komaj slišno oddala nekaj piskov, ki so oznanjali začetek novega dne. Ura je bila pet zjutraj, sonce še ni vzšlo in bilo je hladno. Zavit v rjuho sem si v prijetnem jutranjem hladu kar težko predstavljal, da bo čez nekaj ur v tem šotoru postalo nevzdržno, kajti temperatura zraka se bo povzpela na štirideset stopinj in več. Irena se je, kot običajno, pretvarjala, da budilke ni slišala. Počasi sem se dvignil in se odpravil k sosednjemu šotoru, kjer me je čakala težja naloga. Ob petih zjutraj je namreč Urška težko razumela, da je zdaj na počitnicah in mora zato zgodaj vstati. A kot po navadi, ji je tudi tokrat pomagal čudežen stavek: “Mogoče bomo danes videli morske pse!” in ji takoj močno dvignil motivacijo za vstajanje.

Večina potapljačev je še vedno spala v šotorih in čakala, da jih bo prebudila vročina vzhajajočega sonca, ki se julija v Egiptu pojavi komaj pol ure po njegovem vzhodu. Peščica junakov pa se nas je zbrala pod veliko streho iz trstičja, kjer smo si začeli sestavljati opremo. Odločili smo se za “Early morning dive”, to je potop pred zajtrkom, kajti verjetnost za srečanje z morskimi psi je po navadi zjutraj večja.

Asem, postaven dolgolasi fant, študent arhitekture na Kairski univerzi in potapljaški vodič, nas je pričakal že v potapljaški obleki in nam pokazal, na kateri čoln naj se vkrcamo. Poleg nas treh je bil v skupini samo še nek Anglež, ki se je vedno potapljal v samih kopalkah. Za nami je prispel na čoln še naš zajtrk v termos zabojčkih, kajti odločili smo se za dva zaporedna potopa na lokaciji, brez vračanja domov. Pridni habibiji so natovorili naš čoln tudi z dodatnimi jeklenkami za drugi potop. “Habibi” je izraz, ki se je v zadnjem času močno udomačil med evropskimi potapljači. V arabskem jeziku pomeni “prijateljček” in ker je to ena najbolj pogostih besed pri Egipčanih v njihovih popevkah in v medsebojnem komuniciranju nasploh, je počasi postala sinonim zanje.

Stari dvotaktni Yamahi sta rohneče razparali jutranjo tišino in spustili oblak modrega plina v sicer čisto ozračje. Danes bo na morju zelo “veselo”, kajti nočni veter se ni polegel, ob sončnem vzhodu pa se običajno samo še okrepi. Spomnil sem se na Južno Afriko in velike probleme, ki so jih imeli skiperji z gumenjaki pri preskakovanju visokih, lomečih se valov, tik ob obali. V Južni Afriki je bilo izplutje na odprto morje največji problem, zunaj pa se dolgi oceanski valovi sploh niso čutili. Tu, na Rdečem morju, je situacija prav nasprotna. Čoln z lahkoto zglisira v zavetju lagune za koralnim grebenom, problemi pa se pojavijo na odprtem morju, kajti zaradi nenehnega vetra so valovi kratki in visoki, podobno kot valovi burje v naših krajih.