Šarg na puško
Zraste preko 40 cm v dolžino in do 2,5 kg teže. Živi po vsem priobalnem delu Jadrana, največ tam, kjer je dno kamnito in poraslo z algami. Ni redek tudi, kjer je morsko dno drugačno – peščeno ali poraslo z morsko travo. Je priobalna riba, ki živi do globine 20 m. Hrani se z raznimi rastlinami, majhnimi ribicami in mehkužci. Včasih je veljal šarg za ribo lukenj in precepov. Takšne luknje so se imenovale šargere in je v njih živelo več primerkov skupaj. Zaradi izlova in prekomernega obiska takšnih položajev je šarg popolnoma spremenil svoje življenjske navade. Navadno se v luknjah zadržuje toliko, kolikor je potrebno, da se znebi nadležnega sovražnika, nato pa odplava iz luknje in se zadržuje v odprtem delu morja. Lov šarga je postal s tem težji. Šarga lovimo od marca do novembra. V zimskem času se ribe na splošno zelo malo gibljejo ob obali in tudi šarg ni nobena izjema. Ko se voda začne segrevati od nekako 15 stopinj Celzija navzgor, pa se ponovno vrne k obali in se tu nenehno zadržuje. Predvsem v mesecu marcu in aprilu, ko je čas mrestitve, je najbolj ranljiv. Do pred dveh let je veljal lovostaj na šarga, a so ga ukinili. Šargi so zaradi zgoraj omenjenih problemov začeli nenehno naseljevati tudi priobalni pas in se začeli obnašati podobno kot njihovi bližnji sorodniki pici. Navade hranjenja in položaj ob hranjenju, ki je skoraj navpičen z usti, zaritimi v dno. Zato jih je na daleč skoraj nemogoče razlikovati. Tako je s tehniko plazenja in neslišnega približevanja ribam postal šarg kar pogost ulov priobalnih podvodnih ribičev. Za opremo, ki jo uporabljamo za lov na šarga in druge ribe s kombinirano tehniko zalezovanja in preže, je priporočljivo, da je vsa v maskirnih barvah. Obleka, maska in plavuti. Po novem se uporabljajo tudi plavuti, ki imajo prozorne liste in so praktično nevidne ribam. Ker gre za priobalni lov, kjer je lahko močneje izražena bibavica oziroma valovanje, je treba uporabljati toliko uteži, da smo negativno plovni. Navadno se poleg pasu uporabljajo še posebni svinčeni telovniki, ki razporedijo težo po vsem telesu. Takšna obtežitev zahteva poseben, zelo naporen način dihanja in premikanja nad in pod morsko gladino. Puška je gumarica, dolga od 90 do 100 cm, s puščico tahitiano (krilce je vgrajeno na puščico) debeline 6 mm. Šargu se ne bomo dovolj približali, ne da bi opazovali njegove oči. Ko se bo pasel, pa mu oči ne bo zakrivalo morsko dno, pač pa nas bo opazil in zbežal! Samo v času, ko ima zakrite oči, še boljše pa tudi večji del telesa, se lahko približujemo. Ko se šarg dvigne in oprezuje za nevarnostjo, moramo zastati in čakati, da spet nadaljuje z iskanjem hrane. Takšno počasno podvodno približevanje s postanki pa je lahko dolgotrajno in nam zmanjka sape. Pri terenu, kjer je več usekov, grebenov, se moramo prej potopiti in se čim bolj neslišno priplaziti do roba. Pri robu navadno malo zastanemo in počakamo, da vidimo, kaj se bo zgodilo. Večkrat pri takšnem postanku riba priplava pogledat, saj nas že veliko prej začuti. V tem trenutku je potrebna hitra reakcija in strel. Pri plazenju ob obali je pogled usmerjen daleč naprej – dokler dopušča vidljivost in do kamor seže pogled. Ko bomo v daljavi opazili šarga, ki se hrani, bomo lahko naredili v glavi načrt, kako do njega. Izkoristili bomo razne kamne, useke, luknje, da se bomo čim bolj neopazno približali in uspešno zaključili lov. Šargi zelo radi naseljujejo tudi strme stene, tam pa ga je najtežje uloviti. Hitro nas opazi ali začuti, zato je pomembno čim počasnejše gibanje.
