Sanjal sem Bahame

Leta sem sanjal o samostojnem potopu do magične stotice. Ta mogočna številka je sčasoma izgubila svoj pomen, njeno mesto pa je zamenjala želja po neskončnem občutku breztežnosti, ko počasi tonem proti morskem dnu. Z globino 107 metrov sem dosegel ravno to in na koncu presegel tudi svoja pričakovanja.

Na temo tega prestižnega tekmovanja sem natanko leto dni nazaj opravljal zanimiv pogovor z Markom Čurinom, intervju pa je bil kasneje objavljen v februarski številki revije. Novembra 2013 sem namreč prvič obiskal to čarobno, a odmaknjeno lokacijo, na kateri poteka tekmovanje, ki so ga ameriški mediji poimenovali kar potapljaški »Wimbledon«. Lanskoletna izvedba je bila vsekakor prelomna, zame osebno, pa tudi za šport na splošno. Veselje ob doseženih rekordih je bilo izjemno, hkrati pa smo sredi tekmovanja doživeli tudi tragično nesrečo – ameriški tekmovalec se je namreč tako hudo poškodoval, da je kasneje umrl. Tragičnim dogodkom navkljub je misel o povratku v ta čarobni zaliv ostala bolj močna kot katera koli druga.

Januarske priprave so se pričele odlično. Februarja sem bil že na nivoju lanske sezone, medtem ko sem maja suvereno rušil osebne rekorde na bazenu. Takrat sem se tudi odločil, da jeseni ponovno odpotujem na Bahame. Nova znanja in izkušnje so se obrestovale na vsakem koraku. Velik del priprav na globinske potope sem prvič opravil kar v Sloveniji. Številne vikende, vse od maja pa do septembra, sem preživel na eni izmed rumenih boj pred Piranom. Ko za pot na morje ni bilo časa, sem adaptacijske potope opravljal kar na Blejskem jezeru. Šele kasneje sem spoznal, da je bila kombinacija med seboj tako različnih lokacij zadetek v polno. Na ta način sem namreč v svoj trening konstantno vnašal potrebno raznolikost, ki me je motivirala na dolgih in napornih pripravah. Konec septembra je sledila nekajdnevna ribiška avantura na Palagružo, zatem pa odhod v Egipt. …

…Lanskoletna udeležba na tekmovanju je pustila zelo močan vtis. Na zelo krut način sem spoznal nekatere življenjske resnice, ki sem se jih pred tem zavedal, a jih nisem upošteval. To je spremenilo moj pristop k potapljanju in življenju na splošno. Nisem testiral svojih limitov, temveč užival v prav vsakem potopu. Tja nisem prišel iskat številk ali globin, temveč zadovoljstvo, ki bi s seboj prineslo tudi dober rezultat. Ob takšnem razmišljanju sem brez težav že na treningu dosegel magično stotico in s tem z veseljem pričakoval pričetek tekmovanja.

… Že ob prvem delu tekmovanja smo bili priča kopici preobratov in presenečenj. Glavna favorita za zmago Alexey in William sta neuspešno in z izgubo zavesti zaključila svoje potope na globini 97 metrov in 93 metrov brez plavuti. …

Razplet tekmovanja je bil nepričakovan. Izpadli so mnogi favoriti za dobre uvrstitve, končna razvrstitev pa je ostala neznana vse do konca. Sam se nisem pretirano oziral na to, saj sem želel le nadaljevati svoje potope. Rezultati iz prejšnjih dni so mi vlili veliko pozitivne energije za nadaljevanje tekmovanja. Nikjer nisem občutil, da dosegam katerega izmed limitov. Prav zato odločitev, da svoji prejšnji globini dodam še dva metra in s tem napovem 107 metrov, ni bila težka. …

Več si lahko preberete v 196. št. revije Val navtika.