Samoa

Na svojo deželo in njene lepote so Samoanci zelo ponosni, zato celo na avtomobilskih registrskih tablicah najdemo napis “Penina ole Pasefika”, kar pomeni “Biser Pacifika”. To seveda ni bil naš osnovni razlog za obisk Samoe. Dva meseca dolgo potepanje po južnih tihomorskih otokih smo načrtovali zato, da bi boljše spoznali polinezijsko kulturo. Začeli smo s Fidžijem, nadaljevali pot na Tahiti in Markizine otoke, ki so v osrčju polinezijskega trikotnika, končali pa smo na Samoi, ki ima pomembno vlogo v razvoju polinezijske kulture.

Družinsko potovanje po teh zelo odročnih krajih zahteva kar nekaj priprav. Več mesecev smo brskali po internetu in prebirali literaturo o teh krajih. Ker smo Samoo pustili za konec potovanja in nismo natančno vedeli, kako se bodo dogodki odvijali, smo si vnaprej organizirali le prenočišče za eno noč v bližini letališča. To se je izkazalo za zelo dobro odločitev, saj so bile informacije na internetu in v raznih vodičih zelo zastarele. Urniki ladijskih prevozov med otokoma so bili povsem drugačni, nekaterih bungalovov, v katerih smo želeli prenočevati, ni bilo več … Naš okvirni načrt, ki smo ga doma skrbno pripravili, smo morali povsem spremenili.

Samoa leži med Avstralijo in Tahitijem in obsega dva večja in nekaj manjših otokov. Na površini ene sedmine Slovenije živi okoli dvesto tisoč prebivalcev. Ob prelomu tisočletja pa me je spomnila tudi na njeno posebno geografsko lego. Leži namreč na skrajnem zahodnem delu sveta. Natančneje, polotok Falealupo na otoku Savai`i je glede na datumsko črto najzahodnejša točka kopnega na našem planetu. Domačini pravijo: “Če ob jasnem dnevu zrete na obzorje, boste zagledali jutri.” In prav imajo. Datumska črta je od otoka oddaljena le 37 kilometrov. Tako lahko kot zadnji Zemljani občudujejo sončne zahode.

Velja omeniti še eno posebnost Samoe, to je izvor njenega ljudstva. Po zadnji, najverjetnejši teoriji naj bi samoansko ljudstvo, podobno kot polinezijsko, izviralo iz jugovzhodne Azije, toda Samoanci trdijo drugače. Pravijo, da od nekdaj bivajo na Samoi in da so zibelka polinezijske kulture, ki jo je ustvaril bog Tagaloa, njihov stvarnik sveta. Čeprav njihova kultura temelji na tradicionalnih pesmih in legendah o prvotnih bogovih, je danes večina predana krščanski veri. Ta ima na Samoi zelo velik pomen in nedeljska maša je najpomembnejše opravilo v tednu.

Med našim bivanjem na Samoi smo spoznali, da njihov vsakdan krojita stroga hierarhija in običaji. Na lokalni ravni njihovi odnosi temeljijo na tako imenovanem sistemu fa`amatai. Poglavar (matai) je odgovoren za vse, kar se dogaja v razširjeni družini (aiga) in zastopa družino na vaškem zboru. Poskrbi tudi, da se vse dobrine znotraj razširjene družine delijo pravično in na osnovi potreb.

Savai`i, eden od dveh večjih otokov, ki sestavljata Samoo, je bil naš prvi cilj. Pravijo mu tudi »Big island of Samoa« in je hkrati tretji največji otok v Polineziji, takoj za Havaji in Novo Zelandijo. Kljub temu, da smo bili že navajeni na vlažno tihomorsko podnebje, nas je vlaga ob izhodu iz letala zopet presenetila. Vsi smo malo pogodrnjali, toda že ob naslednjem koraku smo se razveselili toplega sprejema ob glasbi in napisu »Talofa«, kar pomeni dobrodošli. Ta napis smo pozneje srečevali na vsakem koraku. Prespali smo v bližini pristanišča, ker smo se želeli zgodaj zjutraj vkrcati na trajekt, ki povezuje otoka Upolu in Savai`i. Zjutraj nas je do pristanišča pripeljal kar hotelski taksi. Novo presenečenje nas je čakalo ob nakupu kart za trajekt. Izvedeli smo, da se je naš trajekt pokvaril in bomo zato morali čakati dve uri na naslednjega. Lep začetek avanture. Končno smo po skoraj dveh urah atraktivne plovbe le prispeli v Salelologo. Okoli nas so se začeli gnesti taksisti in kar s prvim smo se dogovorili za prevoz do kraja Manase, ki leži na severu otoka. Pozneje se je to izkazalo za pametno odločitev, saj avtobusi sploh nimajo voznega reda.

Postanek v simpatičnem resortu Regina ni izgledal preveč obetaven. Nalivalo je kot iz škafa in tradicionalne hiške na plaži (fale), v katerih naj bi spali, so bile povsem vlažne. Odločili smo se, da ostanemo in izplačalo se je. Naslednji dan smo se zbudili v krasno sončno jutro. Po zajtrku smo si razgledali vasico in naredili načrt za naslednje dni. Kot sem že na začetku omenil, smo morali naš prvotni načrt popolnoma spremeniti. Pri tem nam je bila v veliko pomoč simpatična Švicarka, lastnica majhne turistične agencije čez cesto. Njena majhna pisarna premore tudi avtomat za pripravo pravega italijanskega kapučina. Klepet ob kavici je bila tisti trenutek prava kombinacija. Ko smo se vrnili v resort, so naše hiške žarele v soncu in hitro smo pozabili na klavrn začetek. Ugotovili smo, da ima gradnja falejev veliko prednosti. To so preproste, lesene konstrukcije z lamelnimi stenami iz listja kokosove palme. Čez dan takšna hiška izgleda kot mali paviljon ali terasa, ponoči pa gostu nudi intimno zavetje. Ker je šumenje valov ponoči vedno zelo glasno, se tudi smrčanja iz sosednjih falejev sploh ne sliši.