Samo Potokar in VSR Lab
Skromen, delaven in razvojno naravnan jadralec, ki je svoje sanje uresničil v izdelavi gumenjakov za trenerje jadranja. V prihodnost gleda s pravo mero optimizma in v svojem delu neizmerno uživa. Gumenjaki, katere izdeluje podjetje VSR Lab, so namenjeni predvsem trenerjem jadranja, v prihodnje morda tudi drugim službam na morju, kot so služba za reševanje na morju, policija, vojska, gasilci in carina. Podjetništvo mu ni prineslo bogastva, je pa s svojim delom ostal tesno povezan z jadranjem.
Kdaj si začel jadrati, v katerem klubu in kdo te je navdušil?
Jadrati sem začel v Piratu pod mentorstvom Milana Morgana. Začeli smo s šolo jadranja, nato pa smo leta 1981 skupaj odšli iz Pirata in nadaljevali v klubu Jadro Koper. Začetki so bili seveda na optimistu, leta 1987 sem se vrnil v klub Pirat, vendar tokrat sem optimista zamenjal za evropo.
Kje si pozneje nadaljeval jadralno pot?
Leta 1990 sem se pridružil ŠD Piran. Pozneje sem nadaljeval v klubu Burja v Izoli in vse do leta 1996 jadral na laserju. Za prestope sem se odločal predvsem na osnovi pogojev za jadranje, ki mi jih je ponujal določen klub. Leta 1999 sem prišel nazaj v Pirat.
Milan Morgan je izdeloval evrope za lastne potrebe. Ali nisi celo zmagal z eno od njegovih bark?
Res je, leta 1992 sem z evropo, izdelano pri Milanu Morganu, zmagal na svetovnem prvenstvu za mladince.
Pozneje si jadral tudi z Dušanom Puhom. V nekem intervjuju je Dušan izjavil, da si najbolj vsestranski jadralec v Sloveniji. Kaj je s tem pravzaprav imel v mislih?
Že od leta 1996 naprej sem jadral z Dušanom Puhom v olimpijskem razredu 49er. Jadrala sva seveda skupaj tudi na drugih jadrnicah, po različnih regatah doma in v tujini. Spomnim se zanimive zgodbe na regati razreda 49er v Franciji, ko sta do naju stopila takratna svetovna prvaka in naju vprašala, od kod prihajava in kdo sva. Dušan ju je pogledal in jima zabrusil nazaj, »ma, kdo sta vidva«? Dušan se je od drugih jadralcev razlikoval z doma izdelanim podaljškom za krmilo iz bambusa. Zaradi tega so ga jadralci klicali kar »Mr. Bamboo«. Tudi po starosti je sodil med starejše tekmovalce v tem akrobatskem razredu. Občudoval sem ga pri jadranju, ker je imel neverjeten občutek za hitrost in vodenje jadrnice.
Kaj ti pomeni jadranje?
Jadranje je postalo del mojega življenja, postalo je del mene. Vse težave in uspehe gledam skozi jadranje, saj je to moj način življenja. Imel sem srečo, da sem bil v vlogi trenerja in videl jadranje še z drugega zornega kota. Zaradi jadranja se družim z ljudmi po vsem svetu in se veliko naučim, predvsem od tistih, ki prihajajo iz dežel z daljšo tradicijo v jadranju, kot jo ima Slovenija.
Koga si pravzaprav treniral?
Moja trenerska pot ni bila prav dolga. Delo trenerja mi je predstavljalo takratni vir prihodkov, saj sem poleg jadranja aktivno študiral. Nekaj malega prispevka pri treningu sem nudil Teji Černe, pa kratko obdobje z Vasilijem Žbogarjem, nekaj malega z Gašperjem Vinčecem, pa Markom Sekardijem.
VSR Lab in podjetništvo je spremenilo tvoje življenje. Izdelava trenerskega čolna je svojevrsten dosežek. Kaj ti pomeni delo v krogu jadralcev, trenerjev in klubov?
Čoln sprva ni bil namenjen komercializaciji, temveč rešitvi lastnega problema pri opravljanju treningov. V bistvu sem skozi trenersko delo ugotovil, kakšni so napori trenerja ob spremljanju tekmovalcev in videl razliko, kako gredo skozi valove jadrnice in kako težko se prebijejo gumenjaki. Na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 sem spremljal nastop Tomaža Čopija in Mitje Margona. Na voljo smo imeli klubski čoln s pretežkim motorjem in na visokih valovih v Avstraliji sem se dvakrat skoraj prevrnil. Tam se je rodila ideja o gumenjaku, da napravim trup čolna takšne oblike, kot je jadrnica. Ideja o izdelavi prvega prototipa trenerskega čolna je bila takoj na dlani. V Avstraliji sem se odločil, »če pridem nazaj živ«, bom naredil varen čoln za svoje trenerske potrebe. V osnovi je bil načrt narediti trup, podoben 18-čeveljskemu skifu, in ga opremiti s pogonom. Tako se je vse začelo in to so bile prve zamisli.
