Sal

Sal

Val 159
AVTOR Miloš Miloševič
FOTO Miloš Miloševič

Zelenortski otoki postajajo čedalje bolj atraktivna turistična destinacija. To republiko sestavljajo otoki Sao Nicolau, Santiago, Santo Antao, Boavista, Maio, Brava, Sao Vicente in Sal. Slednji je med windsrfarji, kajtarji in srfarji znan po valovih, ki slovijo kot eni najboljši na zemeljski obli. V zimskih mesecih začnejo pihati pasati in z malo sreče so razmere lahko »magične«.

Takoj po pristanku mi sprva ni bilo jasno, zakaj takšen pomp okoli tega otoka. Sprva se zdi, da je narava zelo pusta in pokrajina spominja, kot da si pravkar pristal na Luni. Otok je dolg samo 30 km in najširši del meri okoli 12 km, leži 1500 km južno od Kanarskega otočja in 450 km zahodno od afriške obale Senegala. Toda ta pikica na zemljevidu ima poseben čar, ki mu domačini pravijo „Sodade“, kar v prostem prevodu pomeni hrepenenje. Ne poznam nikogar, ki ob odhodu s Sala ne bi načrtoval naslednjega obiska. Toda najprej se moreš zaljubiti v otok in potovanje se šele začenja.

Windsrfarje pritegne veter, ki je najbolj trajen v zimskih mesecih, od oktobra do maja, in je najmočnejši v februarju. Sal ponuja vse od velikih valov, ki se lomijo na ostre in manj ostre skale, kar imenujemo riff, pa vse do peščenih plaž in povsem ravne vode, ki je primerna za povprečne srfarje in začetnike. Veter pa piha z desne na zahodni obali in z leve strani na vzhodni in južni obali otoka. Windsrfar se hitro zagleda v ta na videz nezanimiv košček zemlje in tako sem se tudi sam od prvega dne odlično znašel. Ob pristanku so me pričakali veter, sonce in tople temperature, ki se tudi februarja gibljejo okoli 25 stopinj. Že popoldne sem se odpravil na prvi spot, ki se nahaja nedaleč od Santa Marie, kjer sem bil nastanjen. Cabessa de Salinas, ki mu domačini pravijo tudi zaliv morskih psov, je bil odličen za prvi dan, saj tukaj valovi niso tako veliki in močni, kot na zahodni obali. Po neprespani noči in šestih urah na letalu se nisem počutil najbolj pri močeh, ampak kljub temu »odvozim« dobri dve uri. Pogoji tukaj niso preveč zahtevni, saj je plaža peščena in razen nekaj skal, ki so dobro vidne, ni nobene večje nevarnosti. Tukaj se predvsem skače, saj veter piha bolj onshore, kar je manj primerno za vožnjo po valovih. Ko se vrnem nazaj v Santa Mario, ki se razprostira na skrajnem jugu otoka ob 4 km dolgi peščeni plaži, sem sestradan in izmučen. Človek hitro opazi, da je turizem tukaj v embrionalnem stadiju razvoja in za Evropejca precej preprost. Meni osebno to zelo odgovarja, saj ni velikih hotelskih kompleksov in all-inclusive turistov, ki se namakajo v bazenih. Vse je zelo preprosto in mesto je prepredeno z majhnimi trgovinami in „domačimi“ restavracijami. Če hočeš preživeti na Salu, moraš imeti rad morsko hrano. Zaradi pomanjkanja dobrin, na katere smo navajeni doma, in zaradi dejstva, da je vse, kar se da kupiti v trgovini, uvoženo in posledično dražje, je najpreprosteje in najceneje obedovati to, česar je tukaj v izobilju. Različne ribe, kjer prevladujejo tuna, mečarica in zelo okusna riba rdeče barve, ki ji domačini pravijo garopa, ter školjke, raki, škampi in jastogi so na vseh jedilnikih in dokaj poceni. Lokalna kuhinja je prepletena z afriškimi in kreolskimi vplivi in slogi. Lokalna specialiteta je cachupa, kjer je osnova fižol z raznimi dodatki in dodanim mesom ali ribo. Prebivalci Zelenortskih otokov na vsakem koraku predstavljajo njihov življenjski slog „No Stress“ in tako lahko traja kar nekaj časa, preden naročeno hrano tudi dobiš.