S tigrom v objemu

Motive za svoja potepanja iščem na različne načine. Včasih me navdihnejo reportaže v različnih revijah, drugič spet priporočila znancev, tokrat pa je name naredil močan vtis dokumentarni film na enem izmed tujih kabelskih televizijskih programov. Intervju z budističnim menihom, ki živi v templju, obkrožen s številnimi tigri, je bil dovolj prepričljiv, da sem sprejel odločitev, da se tudi sam podam med tigre. Počakal sem le na prvo priložnost, da se ponovno znajdem v jugovzhodni Aziji. Ni bilo potrebno dolgo čakati.

Med tigri

V provinci Kanchanaburi v zahodnem delu Tajske, nedaleč od meje s sosednjo državo Mjanmar, se nahaja budistični tempelj Wat Pa Luangta Maha Bua Yannasampanno, bolj znan tudi kot tempelj tigrov, ki je bil ustanovljen kot samostan leta 1994. Njegov ustanovitelj, menih Phra Acharm Phusit Khantitharo, je tempelj ustanovil po nasvetu spoštovanega guruja meditacije Luangta Maha Bua Yannasampanne, po katerem se tempelj tudi imenuje. Že od vsega začetka je poslanstvo templja poleg učenja meditacije tudi nudenje zatočišča divjim živalim. Sprva so tu svoj dom našle različne poškodovane gozdne ptice, ki so jih našli domačini in jih prinesli v tempelj. Glasovi teh ptic so privabili številne pave, v tej družbi pa se je znašel tudi poškodovan divji prašič, ki so ga menihi oskrbeli, da se je lahko vrnil nazaj v divjino. Pa ne za dolgo, saj se je že po nekaj dneh vrnil, tokrat s svojo številno prašičjo družino. Kmalu so domačini začeli prinašati v tempelj tudi druge bolj ali manj domače živali, kot na primer srne, jelene, bivole, krave, konje in divje goske. Leta 1999 pa se je v tempelj zatekla tudi mlada tigrica, ki je bila hudo poškodovana. Kot pripovedujejo menihi, so verjetno njeno mamo v okoliških gozdovih pokončali divji lovci. Mlada tigrica je bila prodana nekemu bogatašu iz Bangkoka, ki jo je želel nagačiti in jo občudovati na steni domače dnevne sobe. K sreči je domačin, ki mu je bila zaupana ta naloga, svoje delo slabo opravil in mlada tigrica mu je še pravočasno ubežala. Kako je našla pot do templja, ni znano, se je pa na presenečenje vseh kmalu spet pojavila v zavetišču templja. Tokrat je bila ponovno zelo slabotna in še bolj prestrašena. Po nekajmesečni negi menihov je ozdravela, vendar je pozneje ponovno zbolela in tudi poginila.

Področje zahodne Tajske je eno največjih zaščitenih področij, kjer se nahaja precej velika populacija tigrov. Kljub zaščitenosti pa še vedno nekaj tisoč ameriških dolarjev premami številne divje lovce, da si nekajletni zaslužek s kmetovanjem pridobijo na precej hitrejši način. Le nekaj tednov potem, ko je poginila mlada tigrica, so domačini v tempelj prinesli dva zdrava tigrova mladiča, ki so ju našli sama v gozdu. Tokrat so bili menihi odločni, da ju zadržijo toliko časa, dokler ne bosta dovolj samostojna, da se bosta lahko vrnila v svoje naravno okolje. Kmalu so domačini prinesli menihom še dva najdena mladiča, pa tudi policija, ki je zajela divje lovce s plenom in štirimi mladimi samicami, se je oglasila pri menihih in jim darovala vse štiri samičke. Tako se je v templju v zelo kratkem času znašla mešana populacija mladih tigrov. Ker pa so bile v zavetišču templja tudi druge živali, ki bi jih tigri sčasoma začeli napadati, so morali menihi za njih ustrezno poskrbeti in jih ločiti od drugih živali. Menihi s tigri na začetku res niso imeli nobenih izkušenj, a so se bili primorani hitro učiti. Tigri so se v zavetišču dobro počutili in z leti so tigri poskrbeli tudi za naraščaj. Menihi so morali tako poskrbeti za dovolj velik prostor za sedaj že številno tigrovo družino. Novica o nenavadnem sožitju tigrov z menihi se je hitro razširila in tako so se v templju pojavili številni novinarji in televizijske ekipe. In da bo krog sklenjen, je zgodba o tem sožitju prišla na ta način tudi do mene.