Rt Horn ni mačji kašelj!
Pustolovsko srfarsko potovanje do najjužnejše točke Južne Amerike in enega najnevarnejših območij za plovbo na svetu.
Pred kakšnim letom dni sem se v Avstriji prvič seznanil z namerami pustolovskega pomorščaka Thomasa Miklautscha. Ideja je vsekakor dišala po veliki pustolovščini, o čemer sem vedno sanjal. Šlo je za podvig, ki se ga ni lotil še nihče in ki bi ga bilo težko doseči. Po nekaj srečanjih smo dorekli večino zadev in se pripravili na odhod. Thomas je želel na pot vzeti še dodatnega srfarja, saj še ni vedel, če bo srfal tudi sam, ker bo mogoče skrbel za kamero. Ko sem lansko zimo na Mauiju dva meseca preživel z Benom van der Steenom, sem vedel, da je pravi za našo druščino. Preden se je vdal, smo mu morali poslati nekaj mailov in nato je bila naša ekipa nared za odhod.
Začetna točka naše poti je bila prestolnica Čila, Santiago de Chile. Od tu smo za nekaj dni krenili na obalo, kjer smo se pobližje spoznali in testirali opremo. Deležni smo bili kar nekaj dobrih pogojev, vendar smo se kmalu odpravili naprej. Odleteli smo proti jugu, v hladnejše predele. Pred našo odpravo smo okusili še patagonske vetrove in se tako boljše pripravili na hlad, hkrati pa uživali v čudovitih obrazih narave. Dober teden smo preživeli severno od Punta Arenasa, kjer smo poiskali kristalno čista jezera sredi neokrnjene narave, in povem vam, našli smo jih kar nekaj. Opremo ter naše misli smo pripravili na mraz in ekstremne vremenske razmere.
Bil je petek, ko sva z Benom pristala v argentinski Ushuaii, najjužnejšem mednarodnem letališču Južne Amerike. Pravkar sva urejala prevoz do pristanišča, ko je prišel Peter, naš drugi snemalec. Potoval je z istim letalom kot midva. Prej se nismo nikoli srečali, a naju je zlahka prepoznal po velikih torbah, ki so v tem delu sveta izredno redke. Pred nami sta sem prispela tudi Thomas in njegovo dekle Anja, saj sta morala poskrbeti še za organizacijski vidik podviga. Anja je bila zadolžena za dokumentiranje odprave in fotografijo. Končno je bilo vseh pet zbranih in pripravljenih na začetek pustolovskega potovanja, na katerem bi z deskami za slalom kot prvi poskusili srfati na območju ‘zloglasnega’ rta Horn. Davnega leta 1980 je to sicer poskusil francoski deskar, vendar z dolgo klasično desko.
Santa Maria, 15-metrska železna jadrnica, kjer smo nameravali preživeti dobrih deset dni, nas je že čakala v marini. Z njo smo želeli pluti v najrazličnejše divje kraje v Ognjeni deželi (Tierra del Fuego). Ko smo naložili vso opremo, oblačila, snemalno opremo in druge potrebščine, smo vendarle odvezali vrvi in odpluli. Težko pričakovani odhod je bil za nami, prav tako tudi ves ponoreli svet in vsakodnevne tegobe. Z naravo smo postali eno, pred očmi pa smo imeli jasen cilj: pluti okrog otoka Horn.