Ritmi s Papue Nove Gvineje
Neokrnjena narava
Ko je bil za menoj prvi del potepanja po tej deželi, namenjen raziskovanju podvodnega sveta, sem se odpravil na sever dežele, v majhno mestece Goroka, ki je čez leto verjetno precej dolgočasen kraj, v drugi polovici septembra pa se za en vikend zberejo Papuanci z vseh predelov enega največjih otokov na zemeljski krogli. Goroka takrat zaživi oziroma ponori. Kdor je takrat v Goroki, ni naključno. Največji papuanski karneval z ritmi glasbe, v katerih se pozibavajo plemena v pisanih oblačilih ali pa napol goli, obiskovalca ne morejo pustiti ravnodušnega. Zato je najboljše, če se jim pridružiš in se skupaj z njimi kot v transu giblješ v ritmih glasnih bobnov. In domačini z veseljem sprejmejo vsakogar, ki se jim pridruži. Prav tako z veseljem in s ponosom zrejo v fotografske objektive, zato je za fotografe ta karneval pravi raj oziroma čisti odklop.
Port Moresby
Pregovor »Vse poti vodijo v Rim« bi na Papui zagotovo veljalo spremeniti v »Vse poti vodijo v Port Moresby«. Potovanje po tem velikem otoku namreč drugače kot z letali ni možno. Cestne povezave so zelo slabe in redke, železnice ne poznajo, zato so majhna letala edino transportno sredstvo. Zaradi slabih letalskih povezav sem imel na voljo skoraj ves dan, ki sem ga preživel v tem pristaniškem mestu. Port Moresby zagotovo sodi med mesta, ki se obiskovalcu ne vtisnejo v spomin za dlje časa. Pred potovanjem sem kar nekaj časa zbiral informacije o njegovih zanimivostih, a našel nisem skoraj ničesar. Niti v raznih turističnih priročnikih niti na internetu. S fotoaparatom sem se vseeno odpravil v mesto na potep. Taksista sem prosil, naj me zapelje do njihove tržnice. Na takšnih krajih je vedno zanimivo. Med vožnjo pa me je taksist opozoril, da je na tržnici za tujca, še zlasti, če je sam, lahko neprijetno, saj domačini zelo hitro opazijo turista, ki mu okoli vratu visi fotoaparat, na rami pa torbica polna različnih objektivov. No, domačinov ne zanima toliko fotografska oprema kot denar, ki ga vsak turist zagotovo ima nekaj pri sebi. Po naravi sicer nisem plašen, a noži v rokah domačinov, ki jih je omenjal taksist, mi res niso vzbujali pretiranega navdušenja. Ko sem pomislil, kaj je še vse pred menoj, sem se odločil, da se tokrat tržnici raje izognem. Tako sva se s taksistom razšla ob obali, kjer sem opazil domačine, ki so gradili kolibe nad vodno gladino. Pripravljali so se za veliko slavje dneva neodvisnosti. Možje so spretno povezovali bambusove kole, žene so kuhale, otroci pa so se razposajeno igrali v plitvini ob obali. Tudi nekaj stojnic je že bilo postavljenih, večinoma pa so prodajali betelove liste in oreščke za žvečenje. Žvečenje teh listov jim nadomešča tobak, usta pa imajo tako krvavo rdeča, da bi jih kakšen nepoučen turist lahko mirno zamenjal z vampirji. V centru mesta je nekaj modernih zgradb, o kakšnem starem mestnem jedru pa ni niti sledu. Port Moresby je pač pristaniško mesto, ki se je začelo razvijati šele v zadnjih desetletjih, predvsem po zaslugi Avstralcev. Kljub temu, da so že več kot trideset let neodvisni od Avstralije, je kar nekaj domačinov nejevoljno potrdilo, da so pod avstralsko oblastjo živeli boljše in da še nobeni vladi ni uspelo odpraviti korupcije. Tujcev v mestu ni veliko, zato je popotnik opažen na vsakem koraku. Nekateri domačini so bili zelo prijazni in marsikoga je zanimalo, od kod prihajam in s kakšnim namenom sem prišel v njihovo deželo. Nekaj domačinov pa mi je namenilo le kakšen mrk pogled. Edino pravo zanimivo mesto za ogled je botanični vrt, ki je pravzaprav mešanica botaničnega in živalskega vrta. Za nekaj kin, ki je njihova valuta, so me pazniki pospremili tudi v večje ptičje kletke, da sem lahko nemoteno fotografiral.