Reunion

Večina ljudi, ko sem jim omenil otok Ile de la Reunion (pravilna izgovarjava se sliši na »reunio«, s poudarkom na o), me samo čudno pogleda. »Kje na svetu pa je to ?«. In popolnoma jih razumem, da ta otok ni tako znan, kot recimo Kuba. Gre za ne velik, niti ne majhen otok v višini Južnoafriške republike, z okoli 240 kilometri obsega, neverjetno razliko med geografskimi in vegetativnimi značilnostmi, prijaznimi domačini (večina jih trdi, da so Kreolci), za te konce sveta z izjemno visokim osebnim standardom in osupljivo lepo naravo. Dobesedno spektakularno. Okoli tega otoka so po Indijskem oceanu posejani še najbolj znani Madagaskar, Sejšeli in Mavricij. Na vprašanje, zakaj Reunion v Evropi ni znan, je lahko odgovor nadvse preprost. Matična država (beri: kolonialisti) Francija ga nekako ne pusti v svetovni turistični obtok. Bojijo se njihove osamosvojitve. Za otočane je to precejšna škoda, saj ima atribute za avanturistično športni turizem naravnost fantastične. Edina prednost nekakšne izolacije je v tem, da večinoma, razen Francozov, ne srečamo kaj dosti tujcev, kar pomeni, da neke turistične gneče ni. Pa ne da bi potrebovali kakšne vize ali, bog ne daj, še kaj hujšega.

Otok športa

Otok je raj za tako imenovane »outdoor« športe. Tudi nekaterim domačinom je šport postal način življenja, zato se dogaja veliko športnih prireditev. Svetovni pokal v jezdenju valov in bodybordingu (srfanje s posebno penasto ploščo, na nogah pa plavutke), svetovni pokal v jadralnem padalstvu, mednarodni tridnevni gorski tek, profesionalna triatlon tekmovanja, plavalni maratoni, tekmovanja Adventure race, poleg drugih dejavnosti, ki so zaradi tople vode precej unikatni: soteskanje preko »tisočmetrskih« slapov ali »kajakarjenje« skozi ozke kanjone. Pa še kaj se najde. Vse v duhu športa. A tudi pri teh udeleženih profesionalnih športnikih je nekaj podobno: večina belih udeležencev je iz frankofonsko govorečih držav. Lahko, da je problem turizma tudi v jeziku. Saj, če ne govorimo francosko, bo težko kupiti kruh, kaj šele kaj drugega (Znanje francoščine mora biti tekoče, ker le tako uspemo razumeti njihovo kreolsko francosko latovščino. Se pa počasi uvaja angleščina, vsaj v glavnem mestu St. Denis, preko računalništva). Francozi sicer v otok in otočane vlagajo precej denarja, a se jim le-to ne obrestuje najboljše. Večina prebivalcev je prekomerno zakreditiranih, obenem pa lenih, kajti deloholizma ne poznajo. To pa seveda ne gre skupaj. Na vsakega prebivalca pride približno desetkrat toliko vloženega skupnega denarja, kot v matični Franciji. Zato jim je trenutno še kar lepo …

Posebnost otoka je narava

Najlepša, poleg sproščenega duha in navad Kreolcev, je na otoku brez dvoma narava. Izjemno atraktivne podobe, raznolike, podobno kot pri nas, vse na malem področju. Vse se najde. Grozeče globoki kanjoni – Ravines, peščene plaže, puščava, gozdovi, zaraščene doline, lavina polja in tako naprej. Otok definira na jugu travnato suho višavje. Najizrazitejša podoba, ki jo obiskovalcem nudi otok, pa ni najvišji vrh, ampak drugi po vrsti, to je ognjenik Piton de Fournaise. S svojimi ogromnimi sivo-rjavo-črnimi polji lave in posebnim predelom, planjavo z imenom Plan de Sable, kjer bi lahko tam, na tistih peščenih, rdečih, osamljenih poljanah mirno posneli film o Marsu, pa nihče ne bi podvomil. Droben pesek, v kotanjah nekaj malega rastja, občutki izgubljenosti in nenehen suh veter ter seveda bleščeče sonce, to je moj ostanek spomina na tista rdeča polja. V nasprotju s tem kamnito puščavskim predelom otoka pa le nekaj deset kilometrov severneje obstaja gozdni rezervat s posebnimi iglavci. Zeleno in sveže. Prava piknik idila, če le ne bi bilo tam običajno samo do 15 stopinj Celzija. Glavne pa so seveda gore, visoke so do 3.000 metrov. Zato ime najvišjega vrha Piton de la Neige (snežnik) ne preseneti. Po gorah je speljano kar nekaj markiranih pešpoti in gorovje v resnici obvladuje otok in vse človeško dogajanje. V resnici otok izgleda, kot da bi ogromna gora pokukala na površje. Obal, primernih za kopanje ali pristanek z barko, je namreč bolj malo.