Reka Clarence
Clarence river je ena izmed najdaljših rek v jugovzhodni Avstraliji (dolga skoraj 400 km) in je nekoč bila priljubljena destinacija jadralcev. Na starejših fotografijah je lepo vidno, da je bila pogosto polna jadrnic. Midva sva po njej križarila skoraj dva tedna in na vsej poti nisva srečala niti ene.
Iz Iluke sva odplula takoj, ko se je naredil dan. Malo se nama je mudilo, kajti ob devetih sva imela zmenek. Resnici na ljubo – malce sva zamujala, saj sva ob devetih šele zagledala most Harwood, kjer naju je že čakal Craig. Ob mostu se dviga velika tovarna sladkornega trsa in iz nje se je valil temen dim. Baje je to najstarejša tovarna sladkornega trsa v Avstraliji. Ko sva bila dovolj blizu mostu, sva videla rdečo luč, ki opozarja na neprehodnost. Most čez reko, na katerem sva opazila precej gost promet, je namreč visok devet, najin jambor pa sedemnajst metrov. Počakala sva nekaj trenutkov in že je zasvetila zelena luč. Craig je za naju ustavil promet in začel dvigovati most. Počutila sva se kar pomembna, da vsi tisti šoferji čakajo v koloni zato, da lahko midva greva mimo! Craigu sva pomahala v pozdrav in opazovala, kako se most zapira za nama. Zaplula sva v vijugajočo sinjino med dolgimi nasadi sladkornega trsa.
Po nekaj miljah sva dospela do Macleana in ker je bilo na javnem pomolu še eno mesto, sva se privezala kar tja. Pričakala sta naju domačina z velikim nasmehom in čudno dobrodošlico. “Dobrodošla na Škotsko!” sta nama zaklicala. Kmalu zatem sva odkrila, da je vasica Maclean res znana kot “škotska vas v Avstraliji”. Dejansko vse v vasi spominja na Škotsko: nad dvesto drogov javne osvetljave je prebarvanih v različne kare škotskih družin, tako imenovane tartane, in našla sem celo trgovino s kilti! V vasi se večkrat letno vrstijo različni festivali, ki obujajo škotske običaje, z značilnimi oblekami in dudami vred.
Peter in Ty sta domačina, jadralca, ki sta nama dala veliko napotkov za jadranje po reki. Med drugim sta nam razkrila, da je bil most zaprt skoraj šest mesecev zaradi popravil in da sva prva, ki sva zajadrala pod njim, odkar spet deluje!
Pravita, da sta na tej reki odraščala in da jo poznata, kakor svoje žepe, tako da sta na najino še kar zastarelo karto zarisala plitvine, ki se jim morava izogniti, in najboljše pube, ki jih morava obiskati. Ty nama je priporočil, naj zaplujeva v stranski rokav reke, ki se razširi v nekakšno mokrišče. “Tam bosta videla na stotine ptic in črnih labodov!” nama je zaupal. Marutji, ime najine jadrnice, je aboriginsko ime za črnega laboda, tako da sva v trenutku odločila, da bova gotovo zavila tudi tja.
Privez na javnem pomolu je dejansko sredi vasi, okoli dvajset metrov od najbližjega puba in trideset metrov od najbližje trgovine. Izkoristila sem priložnost za nakupovanje, saj dvomim, da bom še kdaj dobila privez skoraj pred trgovino! Ko sem se vrnila na barko, sta me Peter in Ty čakala z zemljevidom sveta v roki. Želela sta, da jima pokažem, kje leži Slovenija.
