RCji so doma

RCji so doma

Val 229
AVTOR Jakica Jesih, Julijan Višnjevec
FOTO Jakica Jesih, razred RC44

Po devetih letih smo lahko pred nekaj dnevi v Piranskem zalivu spet občudovali črna jadra slokih lepotic razreda RC44 in atraktivne manevre nekaterih najboljših jadralcev sveta. RCji so se po številnih regatah na lepih in prestižnih prizoriščih po svetu le vrnili domov, v naš domač zaliv, kjer se je pred skoraj trinajstimi leti, ko sta moči združila Russell Coutts in slovenski navtični arhitekt Andrej Justin, vse skupaj tudi začelo.

 Couttsova ideja je bila takrat jasna in vizionarska: narediti hitro, atraktivno športno jadrnico, ki bo jadralcem v veselje, hkrati pa bo enostavno mobilna, mogoče jo bo razstaviti, pospraviti v zabojnik in brez logističnih zapletov odpeljati na novo prizorišče. Kot lastnike si je zamislil bogate poslovneže, ki v svojih ekipah zberejo cvet svetovnega jadranja, tudi jadralce, ki si kruh služijo na regatah Pokala Amerike. Vse skupaj je začinil s pravilom, da morajo lastniki tudi krmariti, ter idejo, da bi napeto regatno jadranje približal tudi širšim množicam. S tem namenom je na krmah predvidel prostor za gosta, ki morda še nikoli v življenju ni stopil na krov jadrnice, kaj šele jadral na regati, in mu bo doživetje žara borbe na RCju zagotovo ostalo v spominu.

 Razred RC44 je s slovenskim jadranjem povezan tesneje kot le preko Couttsovega sodelovanja z Andrejem Justinom pri nastanku jadrnice; ena prvih ekip, ki se je pridružila razredu RC44, je bila prav slovenska Ekipa 44, v kateri so takrat jadrali Samo Potokar na krmilu ter Mitja Margon, Gašper Vinčec, Jani Klemenčič, Bojan Volčič, Vid Jeranko in Mitja Beltram, pa tudi urednik naše revije Julijan Višnjevec, ki se začetkov spominja takole: Ekipa 44 je bila v tistih časih nekakšen unikaten slovenski projekt v jadranju. Že ob projektiranju z Andrejem Justinom na čelu in poskusu gradnje prvih dveh trupov RC 44 je zavladala evforija in velika želja po sodelovanju. Želeli smo postati del jadralne karavane, jadrati z najboljšimi jadralci sveta na najbolj zmogljivih jadrnicah. V ekipi smo imeli vizijo, veliko entuziazma, Tomaž in Mitja pa še več zanosa in preko lastnega podjetja sta nabavila eno črno lepotico (Black Beauty). Ko je prišla, smo se ukvarjali z vsem, morda še najmanj z jadranjem in treningi. Vse je potekalo hitro in na sporedu je bila že prva regata, v Portorožu. Tako kot sedaj je tudi takrat zmagala ekipa Team Aqua. V naših očeh so bili odlično uigrani in mi smo bili še bolj motivirani, da dosežemo te, za kar so takrat veljali, za nepremagljive. V plan smo si dali tri regate, ki bodo v skladu s takratnim skromnim budžetom (Portorož, Split in Trst). Vedeli smo, da moramo biti boljši od svetovnih asov, da bi se uveljavili doma in pridobili prepotrebne pokrovitelje, da bi prihodnje leto opravili celotno jadralno sezono. Spomnim se kako smo bili veseli vsakega dosežka. Celo »vohune« smo imeli v irski ekipi Omega, kjer je krmaril sloviti zmagovalec pokala Amerike Russell Coutts. Tomaž Čopi in Toš Skrt Golja sta se učila od najboljših, da bi nato specifično znanje prinesla v domače vrste. Ni kaj, tudi vse lepe stvari se enkrat končajo in tretje mesto Ekipe 44 pred Trstom je prineslo najboljšo uvrstitev in veliko zadovoljstva, žal pa tudi konec enkratne zgodbe o Ekipi, junakih in neumornih borcih…

Več si lahko preberete v št. 229 revije Val navtika