Rangiroa
Letos sva iz takih in drugačnih razlogov jadrala na kratke razdalje, od enega sidrišča do drugega. 20 milj danes, sedem jutri, 15 naslednji teden. Po eni strani je bilo to jadranje prijetno, lahkotno, neutrudljivo. Družbeni otoki so veliko primernejši za jadranje kot Markeški otoki ali otoki Tuamotu. Razdalje so manjše, sidrišč je malo morje, medmrežje povsod lovi, trgovine so dobro založene in tok v prehodih je tako šibek, da ga sploh ni treba upoštevati pri navigaciji.
Nekaj časa nama je to prav ugajalo, proti koncu sezone pa se je oglasila želja po morju. Po pravem morju. Po jadranju brez kopnega na obzorju. Po celem dnevu na morju, za katerega veš, da mu sledi cela noč in spet cel dan in spet ena noč in spet en dan.
Pogledala sva na pomorsko karto in sklenila, da greva proti atolu Rangiroa, ki ga še nisva obiskala. Izbrala sva dni z lahkim vetrom, ker sva morala jadrati proti njemu. S tem sva se izognila valu naravnost v nos, plovba pa je bila zato malo daljša kot sicer. Pa kaj zato, midva sva dvignila jadra prav zato, da bova čim dlje tam zunaj!
Največji koralni atol v Francoski Polineziji
Rangiroa leži med severozahodnimi otoki Tuamotu in spada med največje koralne atole na svetu. Dolga je namreč 50 NM in široka 20 NM. Za jadralce je sicer njena velikost prej slabost kot prednost.
A najprej poglejmo prednosti: če imaš veliko časa, lahko raziščeš veliko nepoznanih kotičkov. Zasebnost ne bo težava, ker je atol naseljen samo na severu, jadrnice pa se z lahkoto porazgubijo vzdolž dolge obale. Velikost pomeni tudi to, da je obala zelo raznolika. Na nobenem drugem atolu ne najdemo toliko različnih pokrajin. Na vzhodu se razprostirajo dolge peščene plaže rožnate mivke, na jugu je ocean umetnostno izklesal očarljive črne kipe, na zahodu turiste vabi nebeško modra laguna, na severu pa ležita dva prehoda v atol z nadpovprečno bogatim podvodnim življenjem.
Slabosti sta predvsem dve. Prvič, dolge razdalje pomenijo, da moraš jadrati cel dan ali (v primeru nasprotnega vetra) celo več dni, da prideš na drugi konec atola. Druga, večja težava, pa je iskanje varnega sidrišča. Če si na jugovzhodnem koncu in za naslednje dni napovedujejo močen severozahodnik, moraš prejadrati 50 milj, da najdeš dobro zavetje. Pa ne pozabite, da je jadranje v teh atolih pravzaprav slalom med podvodnimi ovirami, ki komaj čakajo, da se zaletimo vanje! Če nismo dovolj pozorni na vremenske napovedi in nas slabo vreme prehiti, bomo v težavah. V takih razmerah ne moremo nikamor zbežati, ker ne vidimo koralnih glav. Ostati moramo tam, kjer smo, toda že pri 20 vozlih lahko val znotraj atola nevarno naraste in jadrnica bo takrat divje skakala, kar je slabše kot sredi oceana. …
Več si lahko preberete v 218. št. revije Val navtika.