Raja Ampat
Dvojambornico Ondina je pričakalo čudovito jutro. Vodna gladina v laguni je bila gladka kot zrcalo, v katerem so odsevale silhuete palm in temnih navpičnih sten malih otočkov, ki so jo obkrožale. Pokrajina je bila odeta v prijetno rumenkasto svetlobo nizkega jutranjega sonca. V zraku je bil opojen vonj tropskega cvetja in zaslišala se je melodija ptic, ki je zamenjala spokojno tišino.
Ondina je bila zasidrana v eni od neštetih lagun prostrane morske pokrajine Raja Ampat ali po naše “Štirje kralji”. Raja Ampat, severni del “ptičje glave”, kakor se imenuje zahodno območje Papue, je z več kot 1.500 otoki in čermi največji morski narodni park Indonezije in eden zadnjih neokrnjenih kotičkov našega planeta. Čeprav pripada prenaseljeni Indoneziji, je Raja Ampat redko poseljena z majhnimi obmorskimi vasicami in Ondina je bila skoraj ves čas našega križarjenja edina barka na obzorju.
Kljub ranemu jutru je indonezijska posadka neslišno vrvela po barki in vsak je tiho opravljal svoje delo, da ne bi motil gostov. Kapitan je počival za svojim krmilom, kajti za njim je bila dolga nočna plovba. Kuhar je pripravljal zajtrk, pri čemer sta mu pomagali dve simpatični dekleti. Drugi fantje so pripravljali potapljaško opremo in čolna za potope.
Prvi je na palubo stopil Ricard, Španec, solastnik jadrnice in glavni potapljaški inštruktor na njej. Kljub njegovemu najvišjemu položaju na barki pa se je zdelo, kot da je s svojim indonezijskim dekletom Paulino bolj na dopustu kot na službeni dolžnosti. Organizacijo potapljanja je rajši prepustil drugemu inštruktorju Ramonu in njegovi tajski prijateljici Whan. Ker smo bili med gosti sami izkušeni potapljači, so si lahko “naši” vodiči privoščili potapljanje bolj za svojo zabavo.
Kljub temu, da je to bilo novoletno križarjenje, je bila Ondina presenetljivo zasedena le do polovice svojih zmogljivosti, saj nas je bilo med gosti komaj devet. Ricard si je privoščil, da se je s Pulino potapljal sam. Pred kratkim je bil gost na njegovi barki najboljši španski podvodni fotograf Carlos Minguel, od katerega se je naučil mnogo trikov v podvodni fotografiji. Zdaj jih je želel v praksi preizkusiti, zato razen Pauline, ki mu je služila kot model, ni želel v vodi okoli sebe pretirane gneče. “VIP” položaj poleg njiju na čolnu si je prislužila le stara “povratnica”, francoska inštruktorica Claire, ki je bila že petič gostja na Ondini in zato se je kot “preizkušena” potapljačica smela ves čas potapljati sama. Ramon, ki je bil očitno “rang” nižje od Ricarda, je dobil španskega gosta iz Barcelone in italijansko govoreči švicarski par.
Z Ireno sva bila dodeljena k Whan, najnižji po “činu”. Whan, absolventka biologije, je bila pravo diametralno nasprotje naše predstave o značilni drobni tajski deklici. S svojimi skoraj 180 centimetri višine bi bila še za evropske razmere vpadljivo velika, za Azijko pa je bila prava velikanka. Njena velikost ji je seveda povzročala številne preglavice. Oblačit se je denimo hodila v Singapur, kajti na Tajskem ni nikoli našla zase primernih številk. Družbo v naši potapljaški skupini nam je delal še ruski inštruktorski par – zakonca Marina in Aleksander. S tem je bila naša druščina na Ondini zaključena – devet gostov in okoli dvajset članov posadke. Ni slabo!