Puščava in raj

Ob vzhodni afriški obali, kjer se v Adenskem zalivu združujeta Indijski ocean in Rdeče morje, se nahaja nekdanja francoska kolonija Džibuti. Ta majhna dežela izstopa po marsičem. Sodi med najrevnejše in najmanjše afriške dežele, je eno najbolj vročih in sušnih področij na svetu in je eno redkih področij, kjer res skoraj zanesljivo lahko pod morsko gladino srečaš morske pse kitovce. Predvsem slednje je seveda bilo odločilno, da sem se odpravil v to deželo, za katero velika večina niti ne ve, kje se nahaja, niti ni slišala zanjo. Džibuti pač sodi med tiste dežele, za katere velja, da se v svetovnih medijih pojavijo morda le na otvoritvi olimpijskih iger, kjer je zastavonoša tudi edini udeleženec te dežele na največji športni prireditvi.

Revna dežela

Nekoč Francoska Somalija, danes Džibuti, je leta 1977 formalno postala neodvisna država, vendar je francoski vpliv v tej žepni državi še vedno zelo prisoten. Uradni jezik je francoščina, v deželi je še vedno precej francoskih vojaških baz, letalske povezave z Evropo so možne samo preko Pariza, pa tudi potapljaški turizem je praktično v celoti v njihovih rokah. V zadnjih letih je v tem prostoru vse bolj prisoten tudi Dubaj, ki podpira različne projekte. Eden izmed takšnih je tudi izgradnja pristanišča v glavnem mestu, ki se prav tako imenuje Džibuti. Pristanišče predstavlja danes edini pomembnejši in zanesljiv vir dohodkov za to afriško državo. Pred poldrugim desetletjem se je namreč v kratki etiopski vojni od Etiopije odcepila pokrajina Eritreja, ki prav tako leži ob Adenskem zalivu. Ker je Etiopija tako ostala brez dostopa do morja, so v Džibutiju zgradili pristanišče in široke ceste, da se je lahko razvil cestni transport do Etiopije. Etiopija pač ni mogla biti odvisna od novonastale države Eritreje, s katero je bila v vojni. Tako ni nič neobičajnega, da se po cesti sredi puščave, kjer daleč naokoli ni nobenega življenja, vije karavana tovornjakov. Kot se spodobi za afriške razmere, so večinoma vsi preobteženi, počasni, včasih pa nekateri na poti tudi omagajo ali pa se prevrnejo. Z Etiopijo deželo povezuje tudi železnica in več kot 60 % vsega blaga, ki prispe v Etiopijo, prispe preko pristanišča v Džibutiju.

Slano jezero

Zaradi zelo neugodnih letalskih povezav je bilo potrebno za en dan podaljšati bivanje v tej žepni državici, zato smo se skupaj z drugimi potapljači odpravili na enodnevni izlet po deželi. Spremljal nas je zelo prijazen vodič, ki je izvrstno obvladal kar nekaj jezikov, tako da je sicer pisano druščino potapljačev z vseh koncev Evrope lahko nagovoril v domačem jeziku. Slovensko sicer res ni znal, vendar sem ga nekaj besed le naučil, tako da, ko bo še kakšnega Slovenca zaneslo v Džibuti, ga bo zagotovo vsaj pozdravil po slovensko. Ko smo zapuščali mesto, nas je pozdravila neprijazna gričevnata pokrajina. Kamor koli sem se uzrl, povsod samo kamenje. Sprva je bilo ob cesti še nekaj kolib, v njihovi bližini pa kakšna kamela in nekaj koz, potem pa se je praktično izgubila vsaka sled za življenjem. Koze, ki smo jih le občasno opazili, so bile po navadi zbrane okoli redkih grmičkov in so smukale še tisto listje, ki ga prej ni uspelo drugim doseči. Enkrat sem celo opazil manjšo kozo, ki se je opotekala na vrhu posušenega grmička in iskala še kakšen preostali list. Najprej smo se ustavili ob razgledni točki, od koder se je odprl lep pogled v globoke soteske. In kjer se ustavljajo turisti, je možno kaj zaslužiti. Ne vem sicer, od kod, ker nisem opazil nobene vasice ali vsaj kolibe v bližini, se je pojavil fantič in ponujal različne izdelke iz kamna. Iz mehkih kamenin, ki jih je možno lepo oblikovati, je izdelal preproste igrače. Mojo pozornost pa je pritegnil prenosni telefon, seveda narejen iz kamna. Imej je čisto pravi zaslon in tudi tipke. Torej povsem konkreten dokaz, da so prenosne telefone uporabljali tudi že v kameni dobi. Ker je bila zamisel res izvirna, sem kupil dva kamnita telefona. In niti pomislil nisem na to, da bi s fantom barantal. Pustil sem mu še nekaj drobiža in njegove oči so kar žarele. Za vedno pa si bom zapomnil prizor, ki je sledil pozneje. Naš vodič je imel v kombiju kar nekaj kanistrov vode in povsod, kjer smo se ustavili in srečevali domačine, jim je iz kanistra v plastenke nalival vodo. Voda je teh krajih vredna več kot denar. Ko je temu fantu v plastenko natočil vodo, je bil fant povsem iz sebe. Oči niso več žarele, iz njih se je kar bliskalo. Sprva ni vedel, ali sanja, ko je v roki držal polno plastenko in jo gledal. Potem je gledal nas, ki smo ga opazovali, pa spet plastenko in spet nas. Ni se mogel več upreti in je nagnil plastenko, da je hladna voda stekla skozi njegovo grlo. En pogled hvaležnosti pove več kot tisoč besed. In ta prizor sem za vedno ohranil v spominu. Nanj se spomnim vsakokrat, ko sem mi zazdi, da z vodo ravnam potratno.

Počasi smo se začeli spuščati v dolino in pred nami se je odprl čudovit pogled na slano Asalsko jezero. Leži v depresiji 157 metrov pod morsko gladino in predstavlja najglobljo točko v Afriki. Jezero je plitko, saj je povprečna globina 54 km2 velikega jezera le dobrih sedem metrov. To jezero je z okoli 35-odstotno slanostjo (namerili so tudi že več kot 39 %) najbolj slano jezero oziroma morje na svetu, celo bolj kot Mrtvo morje. Seveda pa bela obroba ni bila čudovita peščena, temveč solna obala.

Ko smo se po vijugasti in nedokončani cesti približevali Asalskemu jezeru, je domačin pripovedoval, da je cesta v nedokončanem stanju že šestnajst let. Ob cesti so namreč še vedno stali nekateri zapuščeni delovni stroji, nedaleč stran so ležale bankine, ki bi jih bilo potrebno namestiti ob ostrih ovinkih. Razlog za takšno stanje pa so dogodki v naši rajnki skupni državi, ki je leta 1991 začela razpadati. Domačin sicer ni vedel, katero jugoslovansko gradbeno podjetje bi moralo dokončati to cesto, vsekakor pa je razpad Jugoslavije imel resnično globalni pomen. Celo ceste so nehali graditi »tam nekje v Afriki«.

Soli je resnično v tej deželi na pretek, samo na žalost se z njo ne da obogateti. Danes pač niso več časi Martina Krpana, ko bi se s tihotapljenjem soli moglo spodobno zaslužiti. Kljub temu pa smo ob poti srečali nekaj kameljih karavan, ki so v spremstvu domačinov tovorile sol. Večino soli izvozijo v Etiopijo.