Prvi veliki finale
Tine Slabe
Glavnina sezone je sedaj že za menoj. V tokratnem javljanju bom opisal dogajanje na moji najuspešnejši tekmi do sedaj in zgodbo o malo manj uspešni turški tekmi.
Po najvetrovnejši tekmi na Gran Canarii, kjer sem iz regate v regato napredoval, se je karavana preselila na Fuerteventuro. Kljub pričakovanju, da bo veter na sosednjem kanarskem otoku šibkejši, kakor je po navadi, temu le ni bilo tako. Že v prvi regati sem ponovno moral seči po svoji najmanjši opremi, saj je bilo na tekmovalnem polju preko 30 vozlov (55 km/h). Nekoliko utrujen, a zelo sproščen sem začel tekmovanje s kar nekaj sreče. V moji skupini je prehitro štartalo kar pet tekmovalcev in tako se mi je ponudila velika možnost za uvrstitev v drugi krog. Zbrano sem odpeljal svojo prvo regato, prehitel dva tekmovalca in se zanesljivo kvalificiral. V drugem krogu sem katastrofalno štartal in se zato odločil, da po prvem obratu odidem na plažo in se skoncentriram za mali finale, ki določa mesta od trinajstega do štiriindvajsetega. S solidno predstavo sem prečkal ciljno črto kot sedmi in si tako prislužil devetnajsto mesto v prvi regati med sedeminštiridesetimi tekmovalci. Po odličnem začetku je bilo lažje nadaljevati, zato sem v vsako regato šel neobremenjen in tudi dobro napredoval. Vselej sem se uvrščal v drugi krog in posledično v mali finale. Potihoma sem si počasi želel še lani tako nedosegljivega velikega finala. Prva prava priložnost se mi je ponudila v tretji regati, ko sem odlično štartal in bil vse do zadnjega obrata na šestem mestu, ki še vodi v veliki finale. Na zadnjem obratu pa je Ross Williams pokazal, zakaj je bil zmagovalec prve letošnje tekme, z odličnim obratom me je prehitel in za eno mesto sem zgrešil, kar sem si vse bolj želel. Ni mi bilo več potrebno dolgo čakati. Peto regato sem začel v prvi skupini. Na morje sem se odpravil ponovno z jadrom površine 5,4 m2 in 90-litrsko desko. Prvi krog sem odpeljal kontrolirano in se zanesljivo uvrstil v polfinale. Odlično sem štartal in med prvimi sem prišel na prvi obrat, katerega sem kar dobro odpeljal in od boje odjadral na šestem mestu. Do cilja je bilo še dolgih pet boj in za ovratnik mi je dihal nekdanji svetovni prvak Micah Buzianis. Poskušal sem to odmisliti in koncentriral sem se le na svojo vožnjo, nakar je prišel zadnji obrat. Ponovila se je situacija z Gran Canarie in odločil sem se, da ga bom tokrat na boji zaprl. Buzianis moje poteze najverjetneje ni pričakoval in zato je padel. Tako je bilo potrebno jadrati le še do cilja in uvrstitev v veliki finale je bila moja. Z dvignjeno roko sem prečkal cilj, na obali pa so mi vsi prijatelji čestitali, saj sem dosegel nekaj, kar je le redkim do danes uspelo, uvrstiti se v finale v drugi sezoni tekmovanj v slalomskem svetovnem pokalu. Ta dan sem si tudi prislužil naziv “Sailor of the day”, ki ga vodstvo tekmovanj dodeli tekmovalcu, ki je na tisti dan najbolj presenetil ali naredil nekaj nadpovprečnega. Navdušen sem nadaljeval tekmovanje, a veter je spremenil smer in razmere so bile nekoliko drugačne, moje nastavitve opreme pa niso bile več idealne. V zadnjih treh regatah se nisem uvrstil v polfinale, a ker se dve najslabši regati za končni rezultat izbrišeta, sem obdržal končno dvaindvajseto mesto, ki je do sedaj moja najboljša uvrstitev na slalomskih tekmah svetovnega pokala.
Zmagal je Francoz Antoine Albeau pred vse bolj hitrim in zanesljivim Finianom Maynardom (s katerim večkrat trenirava skupaj), za njima pa je sledil Američan Kevin Pritchard.