Proti Siciliji

Proti Siciliji

Val 138

Izola - Malta - Izola

AVTOR Marjan Novak
FOTO Marjan Novak, Joso Antunovič

V rahlem vetrcu in s polnimi jadri je barka drsela mimo slavnega svetilnika in nisem se mogel zadržati, da ne bi povedal sojadralcem avanture, ki sem jo doživel s prijatelji pred štirimi leti prav na tem mestu, ko smo bežali pred podivjanim morjem in sredi noči samo na jadra pristali na carinskem pomolu. Jonsko morje, v katerega smo zapluli, je lahko zelo težko in polno presenečenj. »Kaj neki nam pripravlja tokrat,« sem se spraševal, ko so še zadnji obrisi obale Santa Maria de Levca izginili daleč zadaj v sivini ugašajočega dneva in ko smo začeli prečiti ogromen Tarantski zaliv. Ponoči je veter izginil in pospravili smo jadra. Pogovarjal sem se z Branetom, ki je s kolegi delal tranzit jadrnice z Majorke v Šibenik. V brezvetrju so vozili skozi Mesinsko ožino in izračunali smo, da se bomo srečali nekje pred kalabrijsko obalo okoli osmih zjutraj. Malo po sedmi, ko smo prav pozajtrkovali, so se privalili iz smeri obale najprej valovi, za njimi pa še močan sunkovit veter do tridesetih vozlov. Sprememba je bila tako nenadna, da smo komaj pospravili ostanke hrane in spustili glavno jadro na drugo krajšavo. To prepotrebno opravilo in dejstvo, da je moral po mojo jadralno obleko, je Josa stalo slabosti. Bilo mi ga je žal, toda jadrnico je divje premetavalo z vala na val in vsako odvečno gibanje po palubi in kokpitu je bilo prenevarno. Na trenutke smo jadrali z ekstremnim nagibom in s povprečno hitrostjo 7,5 vozlov. Nebo je bilo jasno in sonce nas je grelo v hrbet, na desni komaj vidna obala, pred nami razmetani hribi valov. V trenutku, ko smo bili na vrhu enega od teh valov, sem malce pred obalo zagledal bela jadra. To so gotovo naši prijatelji, ki so vozili v nasprotno smer z vetrom v polkrmo veliko udobneje od nas in tudi z veliko hitrostjo. Žal nisem imel telefona pri sebi, da se bi odzval na njihove klice. Da bi pa koga poslal ponj, pa mi ni prišlo niti na kraj pameti. Morska bolezen in preobteženi želodci od dobre hrane so naredili svoje. Še sreča, da se je praznjenje želodcev čez spodnji rob pod ograjo dogajalo izmenično, tako da je vedno eden na škoti glavnega jadra popuščal, ko je peneče morje izpiralo ostanke zajtrka, in zategoval, ko smo se vzpenjali po valu navzgor. Po štirih urah »rodea« so izginili tako valovi kot veter. Neverjetno, kot da bi nekdo pred nami nenadoma zaprl vrata. Ne bi verjeli, če tega ne bi doživeli. Zvili smo jadra in popoldan preživeli v lenobnem poležavanju. Ni pa bilo počitka za krmarja, saj smo prihajali v območje, kjer domačini postavljajo ribiške mreže, ki jih postavijo kar na gosto. Pozno popoldne smo se izogibali dvema ladjama, ki sta vlekli za seboj ogromno mrežo in čez pol ure skoraj povozili mirujočo plutajočo mrežo, s premcem smo že zapeljali čez njo, ko smo zaustavili jadrnico. Zmanjšali smo hitrost in napeli oči, bili smo tik pred vhodom v Mesinski preliv in na obzorju se je pojavil stožec dima kadeče se Etne, ki se je lepo videla, ko je sonce že zdavnaj izginilo za njo in je rumeno oranžna svetloba risala njeno silhueto na nebu.