Proti Panami
Na lep februarski dan, bilo je okoli poldneva, smo se po urejenih formalnostih na carinskem in imigracijskem uradu poslovili od St. Thomasa na Deviških otokih in razpeli jadra proti zahodu. Ko rečem smo, mislim na brata Marka, mojo boljšo polovico (tretjina, bi lahko rekli, glede na razmerje teže) Jennie in mojo (ne ravno) malenkost. Razpeli smo jadra na Levani, 13,5-metrski jadrnici z dolgo kobilico, opremljeni za dolga potovanja po odprtih morjih. Prvo od teh, Karibsko morje, je bilo pod nami kakšen teden na okoli 1000 morskih milj dolgi poti do kanala v Panami.
Veter je bil v tem času ugoden. Poletno-jesenska sezona hurikanov je bila že lep čas mimo – uradno obdobje je od junija do konca novembra, pasat pa je pihal s stalno hitrostjo od 20 do 25 vozlov v naši smeri. Če od te hitrosti odštejemo sedem ali osem vozlov, ki jih povzroča Levana, nas je veter hladil s 15 vozli v hrbet. Jadrali smo s skrajšanim glavnim jadrom, ki se navija v bum na desni uzdi in s 110-% flokom, podprtim s tangunom, na levi. Drugi dan, ko smo se poslavljali od teritorialnih voda Portorika, nas je s spoštljive razdalje spremljala in opazovala ladja ameriške obalne straže – ja, oblasti vsekakor nočejo, da bi kje pretovarjali mamila.
Uredili smo razpored straž na tri ure – vsak tretji dan je nekdo imel izmeno od 18. do 21. ure in od 3. do 6. ure, izmenjali pa sta se dve nočni straži. Predvsem ponoči nam je veliko pomagal elektronski avtopilot, medtem ko je bil podnevi pravi užitek sedeti za krmilom in voditi barko med valovi.
Mimo Kolumbije
Veter je počasi naraščal. Tistih udobnih 20 do 25 vozlov se je spremenilo v 30 do 35 in valovi so zrasli do velikosti manjše hiše. Na srečo so bili še vedno dovolj položni, le tu in tam je pridrvel za nami kakšen z belo peno na vrhu ter se zrušil v našo krmo. Vedno se najde val, ki ne sledi večini. Tako je nekajkrat s strani priletel pravi slap morske vode in me vsega premočenega vrgel iz udobnega sedeža na dno kokpita. En tak val je našel odprto kuhinjsko okno in nam naredil poplavo v glavni kabini. Vodo je kalužna črpalka poslala nazaj v morje, mi pa smo postali bolj previdni pri odpiranju in zapiranju oken. Prednje jadro smo zvili do polovice in s polovičnimi jadri še vedno hiteli s sedmimi vozli. Žal nismo videli, da se je s tako skrajšanim jadrom navijalna vrv drgnila ob ohišje navijalca. Ker se slabe stvari dogajajo ob najbolj neprimernem času, se je vrv pretrgala sredi noči. Jadro se je odvilo in začelo plapolati v vetru, ki pa je bil premočan, da bi ga napeli celega. Marko je bil heroj in je prebil eno uro na premcu, kjer je navijal novo vrv. Ostanek noči smo prejadrali samo z glavnim jadrom.
Običajno v jadralskih zgodbah veter zraste vsaj do naslednje okrogle številke, jaz pa sem hitrost dokumentiral s posnetkom inštrumenta, ki kaže 38,3 vozla in nekaj čez 70 km/h. Inštrument je kazal navidezni veter na jadrnici, ker pa ta hiti v smeri z vetrom, je bilo treba k tej številki prišteti še hitrost jadrnice, recimo sedem vozlov, da smo dobili pravo hitrost vetra, ki je znašala 45 vozlov pri okoli 85 km/h. Dva dneva smo jadrali z malo slabšim vetrom ob Kolumbiji, potem pa se je veter polegel na običajnih 20 do 25 vozlov.
Spremenjen načrt
Nenadoma smo se znašli sredi prometne ulice. Ves teden nismo videli žive duše, tedaj pa so se na radarju pokazale številne pike in pikice, vsaka pa je pomenila ladjo na poti do ali od kanala v Panami. Jadrati v takem prometu, še posebej ponoči, nikakor ni užitek. Pozabiti moraš na pravilo, ki pravi, da ima jadrnica prednost pred ladjo z motornim pogonom. Dopovej to 100.000 ton težkemu tankerju! …
Več si lahko preberete v 207. št. Val navtika.