prof. dr. Marko Pavliha

prof. dr. Marko Pavliha

Val 132

O Evro-Sredozemski univerzi

AVTOR Mitko Ivanovski
FOTO Mitko Ivanovski

Kdaj je nastala ideja o ustanovitvi Evro-sredozemske univerze? Vse skupaj se je začelo marca 2005 v Kairu, ko sem imel priložnost voditi delegacijo Državnega zbora, ki sta jo sestavljala še poslanca Aurelio Juri in mag. Vasja Klavora, na prvo zasedanje Evro-sredozemske parlamentarne skupščine. To je vrhovni organ tako imenovanega Evro-sredozemskega partnerstva, ki je nastalo leto 1995 na podlagi Barcelonske deklaracije in danes vključuje 39 držav iz članic EU, Severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Evro-sredozemska parlamentarna skupščina deluje v treh odborih, in sicer za politiko, za gospodarstvo ter za izobraževanje in kulturo. Na slednjem je nekdo bežno omenil idejo o tesnejšem povezovanju univerz s tega območja in uporabil besedno zvezo Sredozemska univerza. Tam sem takoj zastrigel z ušesi in na lastno pest vključil to idejo v svoj govor, kjer sem si kar tedaj drznil izraziti slovensko podporo in ponuditi sedež morebitne takšne inštitucije.

Kakšen je bil odziv v domovini? Ob vrnitvi v domovino je prvotno navdušenje splahnelo, kajti tedanji minister za visoko šolstvo dr. Zupan se je na mojo poslansko pobudo, naj si Slovenija prizadeva za ustanovitev Sredozemske univerze, odzval zelo medlo v slogu »ideja ni slaba, ampak ta trenutek ne potrebujemo novih univerz«. Skupaj s kolegoma smo vseeno dosegli, da je bila ideja vključena v Deklaracijo o prioritetah delovanja organov RS v organih EU za leto 2006. Na odboru za zunanjo politiko je nastala malce smešna anekdota, ko je minister za zunanje zadeve vprašal svojega državnega sekretarja – kaj pa je to, ali lahko to kaj škoduje? Ker o tem nihče ni nič vedel, potem tudi on ni imel nič proti temu. Meni je ta ideja ves čas rojila po glavi, da imamo odlično priložnost, da dosežemo nekaj več v času našega predsedovanja, ki je naključno potekalo v letu, ki je bilo razglašeno za mednarodno leto oziroma za leto medkulturnega dialoga.

Kako bo operativno potekal študij? Kje bodo predavanja? O tem se bomo še pogovarjali. Nikamor se nam ne mudi, ni potrebe, da že letošnjo jesen vpišemo prvo generacijo podiplomskih študentov, saj ima Center EMUNI kar nekaj projektov v igri. Prvi projekt je bil že 10. junija, in sicer mednarodna konferenca o pomorski politiki v državah Euromed. Poleti je potekala poletna šola, novembra bo mednarodna konferenca v Barceloni s področja menedžmenta medkulturnega dialoga. Tedaj tudi pričakujemo ustanovno sejo generalne skupščine univerze. Univerza bo zlasti prispevala k mobilnosti študentov in profesorjev. Primer je nova celostna evropska pomorska politika. Prvič v zgodovini je Evropska komisija povezala različne segmente pomorstva, ladjarstva, ladjedelništva, navtičnega turizma, obalnega turizma, ribištva, varstva okolja, marikulture, izobraževanje in drugih področij v celovit sistem. Do sedaj se je s področjem pomorstva ukvarjalo kar sedem komisarjev oziroma sedem generalnih direktoratov in šest agencij, da o mednarodnih organizacijah, kot je IMO, niti ne govorimo. Predavanja bi izvajali v Portorožu in tudi v drugih državah pri partnerskih univerzah, kajti prav to je pomembno, da študentom in profesorjem omogočimo mobilnost. Tudi znanje mora biti »svoboščina«, podobno kot blago. Kapital, storitve in delovna sila, ki lahko prosto kroži po evropskem in širšem prostoru. Magistrski program naj bi trajal 1 do 2 leti in mislim, da bi morala univerza odpreti vrata vsem strokovnjakom, ne glede na akademske nazive. Univerza naj ne bi konkurirala obstoječim domačim in tujim visokošolskim inštitucijam, temveč bo pomenila dodatno vrednost, nekakšno izobraževanje akreditiranih programov pri partnerskih univerzah z upoštevanjem interdisciplinarnosti, internacionalnosti, mobilnosti in medkulturnega dialoga.

Kakšen je bil odziv domačih univerz na novico o ustanovitvi še ene univerze? Tudi na tem projektu se je žal potrdil starodavni izrek »nemo profeta in patria« ali težko je biti prerok v lastni deželi. Nekateri so zlorabili ta projekt v politične namene, pa morda še za kaj. Razočaral me je Državni svet, kjer so mi očitali, da sem se tega projekta lotil zaradi lastnih interesov, potencialne službe, ko se jeseni umaknem iz politike. Naj še enkrat ponovim, da sem leta in leta ponosen na svoj položaj rednega profesorja Univerze v Ljubljani, Fakultete za pomorstvo in promet, kamor se prvega oktobra vračam za polni delovni čas. Bom pa rade volje še naprej pomagal pri projektu EMUNI, če bom zaželen in če me bodo povabili kot gostujočega profesorja.