Priprava barke na prezimovanje

Čeprav mi je nekaj kolegov dejalo, „kaj pa ponavljate vsako leto s temi nasveti za prezimovanje plovil, vsaj že vse poznamo“, ostaja to tradicionalna tema vsako leto. Mogoče res nekateri poznajo veliko ali vse, večina pa na žalost iz leta v leto pozablja, da je treba za plovilo skrbeti tudi v zimskem času. Nemalo od teh se potem spomladi srečuje z drobnimi ali večjimi težavami in stroški, ki jih ne bi bilo, če bi barki posvetili jeseni le nekaj uric skrbi. Zaradi tega je ta naša rubrika stalnica, kakor tudi nasveti ob pomladnem prebujanju. Vsako leto vas želimo pač opozoriti na nekaj, kar ste mogoče pozabili, spregledali in bi bilo koristno, da to opravite še pred zimsko vlago, vetrovi in mrazom.

V mnogih marinah ali servisnih centrih vas bodo za plačilo odrešili vseh teh opravil in jih tudi strokovno opravili, vendar pa obstajata vsaj dva razloga, da je boljše čim več stvari opraviti sam. Prvi in najpomembnejši je, da morate poznati vsak košček svoje barke in biti sposobni, da spoznate, najdete in odpravite večji del okvar. Drugi razlog pa je, da barka zahteva redno in pogosto vzdrževanje in nego, pri čemer vam strokovnjaki ne bodo vedno na voljo ali pa vas bi to drago stalo. Zato velja vzeti v roke tako naše napotke kakor tudi napotke izdelovalca in po njegovih navodilih opraviti vsa potrebna vzdrževalna dela.

Če pa tega ne želite ali pa vam je to prezahtevno opravilo, si je treba pomagati z mojstri posamičnih obrti – mehaniki, elektromehaniki, jadrarji, plastičarji in mizarji, saj bo delo tako največkrat tudi strokovnejše opravljeno.

Da pa to ni suhoparno branje, vam te nasvete podajamo v skrčeni telegrafski obliki, ki je lahko tudi kot stalni opomnik, kaj vse je treba na barki kontrolirati, da česa ne pozabite.

Med letom se je na barki zagotovo nabralo veliko različne opreme in še česa, kar ne samo, da dela nered in utesnjuje bivanje, ampak lahko še kaj več. Dovolj je ena pozabljena konzerva fižola ali pa celo pokvarljiva hrana. Potem so tu odvečna in umazana oblačila, igrače, ribolovni pribor … Najmanj, kar je treba narediti, je to, da se vse pregleda, ugotovi uporabnost, po potrebi opere, presuši ali celo odnese domov.

Na palubi se nahaja vrsta opreme, ki jo je treba urediti in zaščititi pred dolgo in mrzlo zimo ter soncem, ki je kljub nizki višini in kratkemu dnevu še vedno dovolj močno, da škoduje določenim delom. Čim več vrvi je treba pospraviti ali zaščititi, slabo pritrjene dele pa učvrstiti. Vsekakor je na prvem mestu temeljito pranje, še zlasti delov, kjer se zadržuje stara slana voda (sidrni jašek na primer). Za trdovratnejšo umazanijo bo potrebna krtača ali pa tlačni čistilec. Če imate palubo ali del nje obdan s tikovino, priporočamo vsaj en namaz s tikovim oljem. Druge površine je dobro zaščititi s premazi, ki ščitijo pred vlago, soljo in tudi umazanijo. Teh je veliko, v zadnjem času pa so v ospredju premazi na bazi nanotehnologije. Če pa barka ni preveč izpostavljena zimskim vetrovom, si lahko omislite tudi pregrinjalo (tendo). Staranje in temnenje barve bo manjše, predvsem pa se ne bo nalagala neprijetna umazanija ali celo galebji iztrebki. Ti so v nekaterih marinah kar velik problem in lastniki bark poskušajo vsemogoče: od nameščanja mrež proti pticam, tankih in gosto napetih vrvi in drugih varoval na izpostavljenih delih (križi na jamboru, ograje in podobno).

Posebej je treba pregledati, če površina palube ni poškodovana (praske, razpoke), saj vanje pronica vlaga in lahko naredi občutno škodo. To velja tako za poliestrske, kakor tudi za lesene in kovinske barke. Pri nekaterih se pojavi signal škode prej, pri drugih pozneje. Še posebej je vlaga škodljiva za les, saj ko je les gnil, je že prepozno in je potrebna korenita sanacija. Vse razpoke in praske je treba sanirati, če ne drugače, vsaj začasno do pomladi s tesnilno maso.

V zimskih in zgodnjih pomladanskih mesecih se povečajo težave zaradi kondenzirane vlage v barkah, še zlasti, če so nepravilno zračene in če se v barki umetno zadržuje vlaga. Prvi ukrep za zmanjšanje te nadloge je jesensko pranje notranjosti oziroma odstranjevanje soli, ki se je na takšen ali drugačen način vnesla v notranjost. Zelo priporočljiva je vgradnja zračnikov s solarnimi ventilatorji, ki pospešujejo kroženje zraka in odvajajo toplejši in bolj vlažen zrak. Če drugače ne gre, je treba v zaprtih prostorih namestiti posebne zbiralnike zračne vlage. Pred odhodom z barke pa svetujemo dvig ležišč, odpiranje omaric in vsega, kar je bolj tesno zaprto. Kroženje zraka bo na ta način večje in vlaga se ne bo zbirala na različnih mestih.

Same električne naprave načeloma ne potrebujejo nobenega vzdrževanja, če so pravilno izvedene. Najpomembnejši člen od vsega so baterije, ki jim hladni zimski dnevi ne bodo prav nič podaljšali delovne dobe, prej nasprotno. Mraz je njihov naravni sovražnik in pomagati jim moramo, da nam bodo zvesto služile tudi v naslednjem letu. Najbolj učinkovit način je ta, da preverimo stanje tekočine in da vse baterije priključimo na sončno celico ali vetrni generator. Če že nimamo trajno montiranih večjih panelov za polnjenje, pa je smiselno imeti vsaj manjše za vzdrževanje baterij, ki ne potrebujejo dodatnih regulatorjev polnjenja.

Odsvetujem trajni priklop na obalno 220-voltno omrežje, ker je tu skrito veliko nevarnosti (če vam bi to v marini sploh dovolili). Najprej so tu izpostavljeni kabli s priključki, potem pa je tu še usmernik. V zadnjih letih imam v mojem arhivu zabeleženih že nekaj podatkov o požarih, katerih vzrok je bila odpoved usmernika.

Pa še varnostno opozorilo: pametno je nekatere inštrumente, ki niso prav posebej trdno pritrjeni, odklopiti in odnesti domov. Tatovi ne počivajo in nekateri inštrumenti so kar vabljiv plen dolgoprstnežev.

Ta nasvet velja predvsem za lastnike bark, katerih privezi so v območjih, kjer občasno tudi pride do zmrzali in je večja nevarnost, da nam zmrzne sladka voda v barki. Obvezno pa za tiste, ki boste dali svoje barčice na suho. Sami rezervoarji niso tako kritični (večinoma se nahajajo tudi pod vodno črto in jih »greje« morje), ampak je v nevarnosti predvsem voda v ceveh, pipah in spremljajočih napeljavah (filtri, kompenzacijske posode …). Če je barka v takšnem okolju, je treba vso sladko vodo izprazniti, sicer lahko pride do manjše poplave sladke vode, pa še iskanje okvare bo zamudno.

V vsakem primeru pa priporočamo dezinfekcijo rezervoarjev s čiščenjem in konzervacijo vode, saj se bodo alge kljub hladnemu vremenu razvijale in povzročale neprijetne vonjave v vodi. Pa prosim ne uporabljajte kakršnih koli kemikalij, najboljše so domače in preizkušene zadeve: citronska kislina (še najboljše je, da kupite nekaj kilogramov limon in njihov sok vlijete v rezervoar) ali izjemoma kis (potrebnega je več izpiranja, da se za mnoge neprijetni vonj popolnoma odstrani).

Motor potrebuje nekaj več nege. Kot prvo se priporoča zamenjava izrabljenega olja s svežim. V starem so se namreč nabrale različne škodljive snovi (predvsem žveplo), ki slabo vplivajo na ključne dele motorja. Sveže olje bo bolj kakovostno in trajnejše zaščitilo občutljive notranje dele.

Velik negativen vpliv pomeni prisotnost slane vode v hladilnem sistemu (enako velja za enokrožni kot za dvokrožni hladilni sistem), saj povzroča elektrokorozijo. V letnem času se jo lahko nadomesti s sladko vodo, če pa zmrzuje, jo je boljše nadomestiti z antifrizom, ki je odporen proti zmrzali, pa še antikorozivno deluje.

Priporoča se tudi, da se v zimskem času, če motorja ne boste uporabljali, odklopita izpušna cev in izpušni kolektor zapre. Vlaga iz zbiralnika vode bi namreč vztrajno silila navzgor in če je en izpušni ventil odprt, bi prišla tudi v valj in povzročila manjšo korozijo.

Pomemben del pogonskega sistema je rezervoar goriva. Če ni poln, se v njem kondenzira vlaga in spomladi je vode lahko že toliko, da vam ponagaja pri delu motorja ali pa se pod vplivom vode v gorivu začnejo razvijati alge. Najboljše zdravilo je poln rezervoar goriva in seveda tako imenovani „separator“ vode, ki iz goriva izloči vodo, preden pride do motorja. Še zlasti pri novih dizelskih motorjih je voda izjemno hud sovražnik, ki lahko povzroči veliko škodo na sistemu za vbrizgavanje goriva.

Na pomožni zunajkrmni motor večkrat pozabimo in nemalokrat se nanj spomnimo šele naslednje leto. Ni prav in če želimo, da nam bo služil dolga leta, potrebuje tudi nekaj nege. Običajno je najpomembnejše naslednje: zamenjava olja v peti, temeljito pranje s sladko vodo (tudi med delovanjem), konzervacija valja z oljem in zaščita odprtih električnih napeljav. Če tega niste vešči, priporočamo konzervacijo pri serviserju, ki bo odpravil tudi kakšne druge napake.

Če na barki ni primernega suhega prostora za hrambo (pritrjen na ograji je prevelika vaba za tatove), priporočamo shranjevanje doma v suhem prostoru.

Preverite kalužne črpalke. Pa ne samo vizualno, ampak kar vlijte v kalužo nekaj sladke vode. Hkrati boste oprali prostor pod podnicami in tudi preverili, ali se črpalka sama vključi, ko pride voda do določene višine. Velikokrat se je namreč že zgodilo, da stikalo ni delovalo, da je bila črpalka zamašena z umazanijo ali pa je celo cev padla s črpalke … Kaj se lahko zgodi, si lahko samo predstavljate.

Zaprite vse izpuste ali vhode vode. Če slučajno poči ali se sname cev, ne bo katastrofe.

Stranišče tudi potrebuje nego. Poleg pranja s sladko vodo in čiščenja z blagimi topili zoper kamen (sok limone ali kis), je priporočljivo v školjko vliti tudi nekaj parafinskega olja.

Sam jambor načeloma ne potrebuje posebne nege. Nekateri priporočajo rahlo popuščanje pripon, ni pa nujno. Bolj pomembno je, da se vse gibljive dele dobro fiksira (predvsem bum), da ne povzročajo hrupa ali pa celo škode. Med te sodijo v prvi vrsti dvižnice, ki so posebej zoprne, če so iz jeklene pletenice. Te naj se pritrdi tako, da so odmaknjene od jambora in ne udarjajo ob katere druge dele.

Če niste zimski jadralec, potem naj gredo jadra v shrambo. Obvezno jih je treba prej temeljito oprati s sladko vodo in sušiti nekaj ur na soncu, sicer se bo v jadrovino zajedla neprijetna plesen. Tudi če so jadra oprana in zložena, pa morajo biti shranjena v temnih vrečah ter temnih in zračnih prostorih. Temnih zato, da ni vpliva UV žarkov in zračnih, da se ne razvije plesen.

Ko nas ne bo, bodo na morju divjali močni vetrovi. Barka je trdna in bo vzdržala veliko, najšibkejši člen so privezne vrvi. Če so oguljene od prejšnje zime in jih je močno obdelalo tudi sonce, je čas za nove. Tistih nekaj metrov vrvi ne stane veliko, veliko pa pripomore k večji varnosti in bolj mirnemu spancu. Še bolj mirno pa boste spali, če boste ključne dele vrvi, kjer se drgnejo ob različne dele barke ali pomola, zaščitili s PVC cevmi ali pa čim drugim.

Druge vrvi dobro operite v sladki vodi. Če so trde, dodajte malo mehčalca. Temeljito jih posušite (nekaj dni na soncu) in šele suhe spravite v podpalubje.

Hladilnik, štedilnik, posoda … vse potrebuje določeno nego. Hladilnik bo zaudarjal, če se ne bo zračil, štedilnik ne bo deloval, če bodo na njem razpadali ostanki lanskega kosila. Še zlasti pomembna je plinska napeljava. Če vas ne bo na barki, je plinsko jeklenko priporočljivo odklopiti in odnesti domov na toplo ali pa plin uporabiti za kakšen piknik. Po dolgi zimi se namreč lahko zgodi, da se plin sploh ne bo uplinil in s kuhanjem ne bo nič. Če pa boste plovilo uporabljali tudi pozimi, priporočamo polnjenje s propanom.

Čeprav načrtujete spomladi dvig barke in redno letno obnovo podvodnega dela, pa se je pred dolgo zimo priporočljivo potopiti in pregledati vsaj ključne dele, predvsem pogonski sklop in anodno zaščito. V zimskem času je intenzivnost obraščanja z algami in školjkami resda manjša, kljub temu pa se nekaj dogaja. Izpostavljen je predvsem vijak, ki je med letom izgubil zaščitno barvo. Priporočljivo ga je očistiti in namazati s preprostim sredstvom kar pod vodo (na primer loj ali lanolinska mast), ali pa celoten vijak obleči z nekakšnim pokrivalom (vreča, polivinil). Za nekatera motorna plovila z »Z« pogonom obstajajo že namenski pokrovi za ta namen.

Če opazite popolnoma iztrošen cink, ga je priporočljivo zamenjati takoj. Še zlasti, če je vaše ali sosednje plovilo trajno priključeno na napetost 220 V in imate napeljavo pravilno ozemljeno.

Letošnja novost pa je tako imenovani „eko plašč“ za plovila, ki predstavlja enkratno zaščito pred obrastom, slano vodo in elektrokorozijo. Ker so mnogi nekako preskočili naše letošnje poročanje o tem novem izdelku, pa na kratko nekaj več besed.

Gre za revolucionarno novost, ki smo jo skupaj poimenovali ekološki plašč (izumitelj mu je zaradi mednarodne prepoznavnosti dal tudi ime „slip“). Gre v bistvu za ponjavo iz sintetičnega materiala, ki objema trup barke pod njeno vodno črto. Nekakšen plašč torej, ki se obda okoli podvodnega dela trupa in po postopku izsesavanja vode tesno prileže trupu in vsem delom, ki iz trupa štrlijo (krmilo, propeler, krmilo …). Posledica tega je, da se zaradi hermetičnosti med ponjavo in trupom ustvari pas, kjer ne uspeva nič, niti rastline niti živali (školjke). Če pa so se školjke že razvile, jih je mogoče preprosto odstraniti tako, da v plašč po izsesavanju morja vlijemo nekaj litrov kisa za vlaganje ali citronske kisline. Ta sistem zaščite plovil obeta na tem področju revolucijo, saj bo skoraj odpadla potreba po dragih in strupenih premazih. S tem se bodo zmanjšali stroški vzdrževanja, plovila bodo čistejša in bolj hitra, predvsem pa nam bo narava hvaležna, da smo jo prenehali zastrupljati in uničevati življenje v morju z nepotrebno kemijo. Več o tem pa si preberite v dveh letošnjih številkah Vala.

„Eko slip“ je še zlasti zanimiv za plovila, ki veliko stojijo. To pa so praktično skoraj vsa lastniška plovila, ki celo v poletnih mesecih, razen v času dopusta, v najboljšem primeru izpljujejo enkrat tedensko. Zimski počitek pa je kot naročen za uporabo „Eko slipa“. Z njegovo uporabo ne bomo prihranili samo pri antifoulingih, pri žrtvenih anodah (je že ugotovljeno, da je v plašču njihova izraba veliko manjša oziroma nična), ampak nasploh pri trajnosti plovila. Po izpraznitvi vode iz plašča trup ni več v neposrednem stiku z vodo in se na ta način zmanjšuje vpliv vode na staranje, kar pomeni predvsem manj možnosti za razvoj osmoze, pri kovinskih plovilih pa predvsem manj ali nič električnih tokov, ki ne samo, da požirajo žrtvene anode, ampak tudi bolj ali manj škodijo kovinskemu delu trupa.

Večina pomožnih čolničkov so manjši gumenjaki, ki tudi potrebujejo določeno nego. Poleg temeljitega pranja je dobro upoštevati tudi priporočila za impregnacijo, kot jih dajejo izdelovalci. Idealno bi bilo, da v zimskem času pomožni čoln spravite napihnjenega v domačo garažo ali klet. Če pa te ni, bo dovolj, da je napihnjen na barki in pokrit. Seveda pa tudi dobro privezan, da ga ne odnese prva burja. Shranjen naj bo tako, da se v njem ne bo zadrževala deževnica.

Omenili smo že, da tatovi ne spijo. Priporočamo vsaj nekaj osnovnih varnostnih ukrepov: odstranitev vabljive opreme, varnejše zaklepanje, vgradnja alarmne naprave, lahko tudi najem dodatnega varovanja. Alarmne naprave pa nam omogočajo, da na daljavo spremljamo tudi druge parametre (stanje baterij, nivo vode …) in nas bo manj skrbelo, kaj se dogaja na barki. Če ima vaša marina tudi videonadzor za nadzor plovil, uporabljajte tudi tega.

Če bo vaša barka prezimila na suhem, so nekateri deli posebej izpostavljeni. Priporočamo demontažo vijaka in še česa, kar bi lahko dobilo hitre noge …

Naredite si seznam stvari, ki ste jih na barki postorili, predvsem tistih, ki kakor koli preprečujejo, da bi smeli brez njih zagnati ali premakniti barko. Ne bo prav spodbudno, če bi se sredi zime odločili za kratko plovbo in bi zagnali propeler, ki ste ga prej v jeseni obdali z vrečo proti algam ali pa celo namestili „Eko slip“. Pri vsakem temeljitem pregledu plovila pa se vedno opazijo tudi kakšne pomanjkljivosti, ki jih je pred novo sezono dobro odpraviti ali pa v tem času kupiti nove dele. Če si tega ne boste zabeležili, verjemite, večino stvari boste pozabili.