Priloga v septembrskem Valu: OI Rio 2016: Intervju – Vasilij Žbogar

Vasilij, za teboj so olimpijske igre in okoli vratu se lesketa srebrna medalja. Ali se zavedaš svojega uspeha glede na to, da si poleg le-te medalje lastnik še dveh medalj – srebrne in bronaste v razredu laser? Misli so se zdaj verjetno že umirile …
VŽ: Naredil sem tisto, kar sem si želel narediti za konec kariere oziroma za konec olimpijskih iger. Želel sem le dober rezultat. Nikoli nisem razmišljal o medalji, ker o tem ne smeš premišljevati, če se želiš dobro pripraviti in dobro jadrati. Ko sem končal nastop, ko sem dobil medaljo in so me na tiskovni konferenci povezovali z legendami – v smislu, da treh medalj v dveh razredih v vsej zgodovini do sedaj nima več kot deset tekmovalcev –, me je ta njihova statistična ugotovitev malo »dvignila« v smislu, kaj sem dosegel. Ko sem potem začel premišljevati, sem dojel, da je za Slovenijo to velika stvar. Da bi še dekleti prinesli domov eno medaljo, bi bilo enkratno …
Sam sem res zadovoljen s svojim rezultatom; bilo je ogromno kakovostnih jadralcev, ki so bili mlajši in fizično močnejši od mene, ampak tu so bile ključnega pomena moje izkušnje. Čestitali so mi vsi jadralci in trenerji, ki so bili tam, in sicer z besedami: »You are a legend!« (Ti si legenda!) Vse se mi je zdelo čudno, zdi se mi, da nisem naredil nič posebnega, le jadral po svojih najboljših močeh.
Sicer pa še vedno ne spim tako, kot je treba, adrenalin namreč še vedno deluje na polno.

V poročilih iz Ria je bilo večkrat slišati in razbrati, da si po vsaki regati utrujen – posebno takrat, ko so bili na regatnem polju težki pogoji. Čemu bi pripisal tako stanje –letom?
VŽ: Rio je imel dva »obraza«. En »obraz« so imele regate v zalivu, na katerih smo približno vedeli, kaj lahko pričakujemo – vedeli smo, da bo jakost vetra od 6 do 12 vozlov. To je veter, ki meni zelo ugaja.
Na drugi strani pa je bil izven zaliva velik val, bilo je veliko več vetra; v bistvu sta bili na odprtem dve možnosti: vetra ni bilo nič ali pa je bil močan. Vmesne variante ni bilo. Vedel sem, da v močnem vetru že na splošno zadnje leto in pol težko konkuriram mlajšim, ki so v njem močnejši. Tudi na testiranjih – najboljša testiranja v finnu sem imel pred dvema, tremi leti – sem bil v zadnjem času 20 odstotkov slabši. To so leta in proti temu se ne moreš boriti. Izgubiš moč, izgubiš vsakega po malo. Če pogledamo rezultate – med prvimi desetimi ni jadralca, ki bi imel več kot 30 let. Sam sem kakšno regato lahko med najboljšimi, a v takem primeru sledi zelo dolga regeneracija.
Na tokratnih igrah sem imel res srečo, da sta bila samo dva dneva z močnim vetrom in da je nato takoj sledil prosti dan, ko sem se res lahko spočil. Če bi enkrat popustilo telo, bi tudi glava, nato pa ne uspeš več regulirati ne regate ne ničesar drugega. Osredotočiš se le na kompas, njegove številke ter »visiš kot konj«. Hitrost moje jadrnice v močnem vetru je bila tretja, druga od zadaj. Kar se tiče barke, bi moral biti okoli 20. mesta. Vse, kar je bilo boljše – vedno sem upal, da bi bil vsaj okoli desetega mesta. In ko sem bil tam, sem to poskusil obdržati. Če bi imel moč oziroma če bi imel boljšo jadrnico, bi bilo vse lažje, tako pa je bila njena hitrost vsaj en vozel slabša od drugih. …

Več si lahko preberete v 212. št. revije Val navtika.