Predsedniška jahta Jadranka

Motorno jahto Jadranko so izdelali pred enaintridesetimi leti na posebno željo predsednikove žene, ki pa nanjo nikoli ni stopila. Kljub častitljivi starosti je še vedno v odlični formi in polna zanimivih podrobnosti ter dogodivščin, tudi z avtorjem tega prispevka.

Ladje so mrtve reči, saj so izdelane iz lesa, jekla ali stekloplastike, ne znajo govoriti in še manj povedati kaj o sebi. Dobro se spomnim besed grškega poslovneža Johna Paula Papanicolaua ob prevzemu povsem obnovljene jahte Christine O. Rekel je naslednje – takoj, ko stopite na palubo Christine O., ste del njene zgodovine in oseb, ki so pisale zgodovino človeštva. In to drži kot pribito. Imel sem priložnost hoditi po palubah kraljevske jahte Britanije in po kabinah Galeba, sedeti v baru Christine ali pa paziti na luknje povsem uničene palube Williamsburga. Postaneš del zgodovine in se poistovetiš z glavnim »igralcem« na ladji, najsi gre za kraljico Elizabeto II., Josipa Broza, Aristotela Onassisa ali Dwighta Eisenhowerja. Zaradi tega postanejo takšne ladje legendarne in odidejo v zgodovino. Z vsemi me vežejo posebni spomini ali pa kaj nenavadnega in nepričakovanega, a tako je v tem mojem poklicu in to mi je všeč. Prvič v živo in takoj težave Motorno jahto Jadranko sem prvič videl spomladi leta 1980 v ladjedelnici Kraljevica. Bolje rečeno, videl sem jo od daleč in to plačal z dolgim policijskim pogovorom in odvzemom filma. Nekega petka sem se odpravil na Krk in po navadi tudi zavil v pristanišče Kraljevica ter pogledal, kaj se trenutno nahaja tam. In tam sem zagledal belo ladjo lepega videza, privezano tik ob vhodu v ladjedelnico. Povzpel sem se na obzidje nad pristaniščem in z mojim fotoaparatom Canon A1 »postrelil« ves film. Za vsak primer sem kar iz avta naredil še nekaj posnetkov z mojim starim fotoaparatom Zorki 4. A pozabil sem, da je ladjedelnica vojaški objekt in nisem vedel, da sem slikal nekaj posebnega. V nekaj minutah me je ustavil policist, me legitimiral, odpeljal v ladjedelnico k pomočniku direktorja, ki sem ga čez dvajset let ponovno srečal. Zaslišali so me kot bi bil vohun in mi odvzeli poslikan film. Bil sem žalosten, a tudi srečen, saj so pozabili na moj stari in rezervni fotoaparat – ostali sta mi dve sliki, ki sta živi dokaz mojega prvega stika z Jadranko.