Predpotopno kavalirstvo
Ko sva se s sošolcem pred leti vračala s predavanj na fakulteti, me je nenadoma ustavil sredi poti, obšel in se prestavil na zunanji rob pločnika. Na moj zmeden: “Zakaj pa to?” je le odmahnil z roko: “Ker je po bontonu tako prav.” Bilo je tako iskreno in nasploh njemu podobno, da mi je, poleg moči ugovarjanja, vzelo celo sposobnosti zavijanja z očmi. Naj pojasnim, da obramboslovke nikoli nismo veljale za pretirano delikatne rožice, ki bi od predstavnikov nasprotnega spola pričakovale, da nas pozdravljajo s poklonom in poljubom roke. Priznajmo si tudi, da so pravila lepega vedenja z leti zbledela že do te mere, da marsikdo na avtobusu le s težavo (če sploh) odstopi sedež starejšemu ali nosečnici. In ko v tem istem svetu naletiš na kavalirja, ki hladnokrvno prestreza pljuske s ceste, da lahko sama varneje stopaš ob njegovi rami, za trenutek podvomiš o stanju lastne prištevnosti. Feminizem gor ali dol, globoko v sebi sem njegovi gesti ploskala: ne, ker bi kot ženska to potrebovala, niti, ker bi se zaradi nje počutila posebno. Prvič zato, ker je lepo vedeti, da ta svet še premore primerke, ki se ne glede na okoliščine in morebitni posmeh drugih ravnajo po najvišjih moralnih normah ter izkazujejo spoštovanje do drugih, zlasti fizično šibkejših ljudi. In drugič, ker to utegne biti še kako pomembno v duhu človekove karierne izbire. Moj študijski kolega danes namreč zaseda enega odgovornejših položajev v Slovenski vojski.
Bonton je torej neke vrste “prostovoljna obveznost”, medtem ko zbirko strogih predpisov o vedenju v zahtevnejših situacijah imenujemo etiketa. Nekoč je veljalo, da vsak kapitan (plovila ali zrakoplova), ki da kaj nase, najprej poskrbi za varnost potnikov in posadke, šele nato za “lastno rit”. Še več, v primeru katastrofe naj bi skupaj s svojo “ladjo” celo častno potonil na dno. V povezavi z reševanjem se je zahvaljujoč Titaniku uveljavila tudi fraza “najprej ženske in otroci”…
Več si lahko preberete v št. 234 revije Val navtika
