Potopitev Lusitanie 1915

Ozadje

V 1. svetovni vojni se je uveljavilo novo nevarno orožje, ki je učinkovitost in strateško pomembnost dokončno dokazalo med 2. svetovno vojno. To je bila podmornica. Leta 1914 je bila taktika podmornic še v povojih: v glavnem so prežale na določenih mestih in potem skušale s torpedi zadeti nasprotnikovo vojno ladjo. Toda položaj se je kmalu spremenil. Nemci so razumeli, da lahko Anglijo odločilno prizadenejo, če skrčijo ali celo prekinejo čezoceanski tovorni promet, ki je bil za otoško deželo življenjskega pomena. Enako pomemben je bil pomorski promet tudi za Nemčijo. Zato sta obe strani razglasili blokado nasprotnikovih obalnih voda, februarja leta 1915 pa so nemške podmornice dobile ukaz, da začnejo napadati tovorne ladje antante. To so sprva počele še po starih pravilih: podmorničarji so sumljivo ladjo ustavili in pregledali. Če je bila nevtralna in ni imela vojaškega tovora, so ji dovolili nadaljevati plovbo, v nasprotnem primeru pa so posadki ukazali, naj se spravi v rešilne čolne, potem pa so ladjo potopili. Angleži so nato začeli na svoje tovorne ladje postavljati topove, Nemci pa so odgovorili z napadi na nasprotnikove trgovske ladje brez opozorila.

Potopitev

V takšnih okoliščinah se je 1. maja leta 1915 ob 12.20 na plovbo proti domačemu otoku iz New Yorka odpravila razkošna angleška potniška ladja Lusitania s 1.265 potniki – med njimi je bilo 218 Američanov in 129 otrok – in 694 člani posadke. Odločitev, da ladja kljub vojni odpluje čez Atlantik, je bila tvegana, saj je 22. aprila nemško veleposlaništvo v ZDA celo objavilo opozorilo, da bodo Nemci v vodah okrog britanskega otočja, razglašenih za vojno območje, potopili ladje z angleško zastavo ali zastavo katere od zaveznic Anglije in da potniki potujejo na lastno odgovornost. Kako to, da je kljub nevarnosti toliko ljudi krenilo na pot?

Najprej zato, ker je bila Lusitania tisti čas ena najhitrejših ladij in so bili vsi prepričani, da je nemške vojne ladje in podmornice ne morejo dohiteti. Toda zaradi slabe zasedenosti ladij so v družbi Cunard, lastnici Lusitanie, sklenili enega od njenih štirih kotlov ugasniti. Na ta način so pri eni plovbi čez Atlantik prihranili 1.600 ton premoga, a zato je hitrost ladje padla z 28 na 21 vozlov, toda potniki tega niso vedeli. Drugi razlog je bil, da nihče ni verjel, da si bodo Nemci upali napasti potniško ladjo, za katero je bilo znano, da ima na krovu ameriške državljane. Tretji razlog je bil, da je Lusitania veljala za skoraj nepotopljivo ladjo. Zgradili so jo z državnimi krediti in registrirana je bila kot pomožna križarka, zato je imel njen trup prečne in vzdolžne prekate, ki se jih je dalo neprodušno zapreti. Poleg tega so z velikim številom zakovic precej povečali trdnost njenih zunanjih sten.

Tako so se potniki in člani posadke, ki jih je vodil kapitan William Turner, razmeroma brezskrbno odpravili na nekajdnevno plovbo čez Atlantik. Toda pri srcu bi jim bilo zagotovo tesno, če bi vedeli, da se v trupu skriva tovor, ki ga ladja pravzaprav ne bi smela prevažati. Nekateri, zlasti nemški viri navajajo, da je šlo za 1.248 zabojev s 7,5-centimetrskimi granatami, 4.927 zabojev z naboji za puške in 2.000 zabojev s strelivom za drugo ročno orožje. Trditev, da je bilo na ladji še 3.813 paketov nitroceluloze, ki so bili zavajajoče deklarirani kot sir ali krzno, ni bila nikoli dokazana.