Potopi v okolici otoka Ist

V srednji Dalmaciji se nahaja kar nekaj otokov, na katere je bil dostop z avtom nemogoč. Med te otoke sodi tudi Ist, zelo dobro poznam jadralcem, saj je njegov jugozahodni zaliv zelo priljubljeno sidrišče med poletnimi meseci. V zadnjem času se je zgodil majhen civilizacijski korak, kar pomeni, da je dostop z avtom sicer možen, a še vedno zelo omejen, saj je avto na otoku popolnoma neuporaben. Po izvozu s trajekta je namreč jeklene konjičke potrebno parkirati na prvem in edinem parkirišču ob pomolu, kjer pristaja trajekt. Ist pa je priljubljen tudi med potapljači. Zaradi nekoliko oteženega dostopa se tu ne potaplja prav vsak, ki pride slučajno mimo in ima nekaj malega časa, da pogleda tudi svet pod vodno gladino. Kdor se potaplja tukaj, zelo dobro ve, zakaj je prišel na Ist. V njegovi okolici je namreč kar nekaj čudovitih in nedotaknjenih lokacij.

Izgubljen fotoaparat

Ker sem avto parkiral že v Zadru, je bilo vso prtljago ter potapljaško in fotografsko opremo potrebno znositi na trajekt. V spodnjem delu trajekta sem si izbral svoj kotiček, kamor sem zložil vso opremo, potem pa sem užival v vožnji med otoki srednjega Jadrana. Na trajektu sem srečal tudi sodelavca, ki se je z družino odpravljal na Silbo. Ob pristanku me je na pomolu že čakal prijatelj z manjšim traktorjem in prikolico, kamor sem naložil svojo opremo, potem pa sva se po ozkih poteh med čudovitimi vilami zapeljala do potapljaškega centra. Po osvežitvi sem začel pripravljati potapljaško in fotografsko opremo za prvi potop. Tedaj pa sem ugotovil, da pogrešam svojo torbo s fotoaparatom in objektivi. V trenutku se mi je kar stemnilo pred očmi, saj se mi kaj takšnega, kljub številnim potovanjem, še nikoli ni zgodilo. Takoj sem začel iskati možnosti, kako priti do izgubljene torbe, če mi bo to seveda sploh uspelo. Veliko iznajdljivosti in tudi kar precej sreče je bilo potrebno, da se je torba še pred večerom vrnila v moje naročje. Klic v Ljubljano, da sem dobil telefonsko številko sodelavca s trajekta in klic sodelavca na trajektu na poti proti Silbi je bilo dovolj za prvo olajšanje. Torba je bila še vedno na istem mestu na trajektu, kjer sem jo pozabil. K sreči se je trajekt še isti večer vračal s Silbe preko Ista proti Zadru. Ko sem na pomolu pričakal trajekt in ob spuščanju ploščadi za avtomobile od daleč ugledal svojo torbo v kapitanovih rokah, se mi je v resnici odvalil velik kamen od srca. Kako že pravijo, sreča spremlja pogumne, kajne?

Rdeči vrtovi

Eden izmed glavnih razlogov, da sem se odpravil na Ist, so bile podvodne stene, poraščene z rdečimi gorgonijami.