Poraz španske armade leta 1588

Španija je kmalu po odkritju Novega sveta (1492) z intenzivnim izkoriščanjem čezoceanskih kolonij postala prva svetovna pomorska sila, v Evropi pa voditeljica protireformacije. Zaradi gospodarskih, političnih in verskih razlogov se je v 16. stoletju napetost med Španijo in Anglijo močno povečala. Že angleški kralj Henrik VIII. je leta 1534 zaradi nesoglasij s papežem okrog svoje ločitve od španske soproge Katarine Aragonske pretrgal vse stike z Vatikanom in ustanovil Anglikansko cerkev, njegova hči, izjemno sposobna političarka, kraljica Elizabeta I. (vladala je od 1558 do 1603), pa se je uprla hegemonističnim načrtom španskega kralja Filipa II., ki je želel zavladati na evropski celini in uničiti Anglijo kot politični in gospodarski dejavnik. Sredi 16. stoletja je zato napočilo obdobje vse ostrejših pomorskih spopadov med Španci in Angleži. V ozadju vseh teh sporov pa je, kajpada, šlo tudi za vprašanje, kdo bo obvladoval svetovne oceane.

Elizabeta je kljub še ne dovolj razviti angleški vojni mornarici imela v vse težavnejših okoliščinah veliko srečo, kajti hitrim in gibčnim jadrnicam z izurjenimi posadkami so poveljevali drzni in izkušeni kapitani, med njimi znameniti pirat Francis Drake in neustrašni John Hawkins, Richard Grenville ter Martin Frobisher.

Ko se je položaj zaradi angleške pomoči Nizozemcem (Elizabeta jim je leta 1585 poslala več tisoč vojakov pod poveljstvom grofa Liecestra), ki so se bojevali proti Špancem, dokončno zaostril in je Filip II. zaplenil vse angleške ladje v španskih pristaniščih, je bilo Angležem jasno, da je odločilni spopad tik pred vrati.

In res je bil: Filip II. je ukazal zgraditi velikansko ladjevje, ki naj bi premagalo angleške ladje in omogočilo četam njegovega vojskovodje Alessandra Farneseja, da se izkrcajo na angleškem otoku. Priprave za napad je nadzoroval admiral Alvaro de Bazán, toda 9. februarja 1588 je umrl in po kraljevem ukazu je novi vrhovni poveljnik postal vojvoda Medina Sidonia – zvest in pogumen vojak, ki pa o pomorskem bojevanju ni imel pojma.

Angleži so dogajanje v Španiji, seveda, ves čas pozorno spremljali in so se zato tudi pravočasno odzvali.

Bitka

Uvodoma povejmo, da Španci leta 1588 niso bili poraženi v eni sami klasični pomorski bitki, ampak se je tragična usoda njihovega ladjevja dopolnila v nizu dogodkov od aprila 1587 do konca septembra 1588. Prvi udarec so doživeli že konec aprila 1587, ko se je Francis Drake odločil »Filipu II. ožgati brado«, kakor se je slikovito izrazil: s 23 ladjami je vdrl v špansko pristanišče Cadiz, kjer se je kar trlo vojnih ladij, ki so jih pripravljali za napad na Anglijo. Bilo je proti večeru in Španci niso slutili ničesar. Potem pa so, kot strela z jasnega, angleške ladje z razpetimi jadri vdrle naravnost v pristanišče in začele bruhati ogenj iz vseh topov. Drake je kralju brado res temeljito ožgal, saj je eno noč in en dan nenehno streljal po ladjah, skladiščih in orožarnah, potem pa se brez omembe vrednih izgub umaknil. Uničil je 37 ladij, zaplenil štiri težko natovorjene barke in še veliko jadrnico »San Felipe«, ki se je natovorjena z zlatom vračala s Karibskega morja.

Drakov diverzantski podvig je španski napad sicer odložil za leto dni, ni pa ga preprečil. Tako je konec maja 1588 proti Angliji odplulo mogočno špansko ladjevje, ki mu pravimo tudi španska oziroma »nepremagljiva« armada: 130 različnih ladij, med njimi 65 velikih galeonov, z 8.000 mornarji, 2.000 veslači in več kot 20.000 vojaki. Ko so te ladje dostojanstveno plule iz pristanišč, je ljudem na obali zastajal dih: nikoli dotlej niso videli česa podobnega. Gozd jamborov, morje raznobarvnih zastav in praporov, lesketajoče se čelade vitezov, mogočni trupi galeonov s topovskimi žreli v več vrstah so počasi polzeli na odprto morje. Nihče si ni predstavljal, da bi se takšni sili lahko kdo učinkovito postavil po robu. Marsikateri od ponosnih španskih častnikov na palubah, ki so bili vsi plemiškega rodu in so bili za vrhovnega poveljnika pripravljeni priznati le predstavnika najvišjega plemstva, so zmotno mislili, da je izkušen kopenski vojak dober tudi za pomorski boj. Bližnji dogodki so jih temeljito poučili, da temu ni tako.

Sredi julija so Španci pripluli do zahodnega vhoda v Rokavski preliv. Angleži so po Drakovem predlogu svoje ladje združili, počakali, da so Španci zapluli v preliv, potem pa so jih od zadaj začeli napadati. Njihove gibčne ladje so brez težav manevrirale okrog okornih španskih galeonov in jim v prvem tednu spopadov prizadejale veliko škode.

Medina Sidonia je 27. julija svoje ladje zasidral pri Calaisu. Angleži so dotlej v manjših spopadih dosegli sicer precej uspeha, toda osnovnega načrta – španske invazije v Anglijo – še niso preprečili. Vrhovni poveljnik angleškega ladjevja, lord Effingham, se je po posvetu s poveljniki odločil za novo diverzantsko akcijo: v noči na 28. julij je proti španskim ladjam poslal osem zažigalnih ladij. Med Španci je zavladala panika in čeprav ni zagorela nobena njihova ladja, je med zmedenim umikom na odprto morje razpadla stroga ureditev njihovega ladjevja in posamezne ladje so bile na milost in nemilost prepuščene Angležem. Ko je Drake videl, kaj se dogaja, je vzkliknil: »Zdaj jih imamo in z božjo pomočjo jim bomo pripravili ples, ki si ga bodo dobro zapomnili!«

In pripravili so ga: blizu Gravelinesa, majhnega flandrijskega pristanišča, ki je tisti čas sodilo k španski Nizozemski, so s pomočjo severozahodnega vetra napadli Špance, ki so bili s svojimi ladjami potisnjeni k obali in so težko manevrirali. Angleži so jim potopili tri ladje in Drake je 30. julija osvojil galeon Nuestra Señora del Rosario, na katerem je bil Don Pedro de Valdés, eden glavnih poveljnikov španskega ladjevja. Toda vojna sreča se je nato sprevrgla: Angležem je zmanjkalo streliva, obrnil pa se je tudi veter: zavel je jugozahodnik in Španci so se lahko odmaknili od obale in ušli.

A kljub temu je bila s spopadom pri Gravelinesu končno odstranjena nevarnost španske invazije v Anglijo. Španci so se odrekli načrtu, da bi s transportnimi ladjami po Temzi navzgor pripeljali čete in jih izkrcali, poleg tega pa so se znašli v zelo težkem položaju: streliva skoraj niso imeli več (med spopadi sta do tedaj nasprotnika izstrelila kar 100.000 salv!), prav tako ne hrane in vode, novih pošiljk pa niso mogli dobiti. In tudi domov se niso mogli vrniti, ker so Angleži Rokavski preliv zaprli.