Pomorska policija
S policisti imam tako dobre kot slabe izkušnje. Slabe dodatno minimiziram, ker se res nikoli ne razburjam, če me ujamejo pri prekršku. V ednini govorim, ker so bili moji edini prekrški prehitre vožnje. Pa še ti le na medkrajevnih in avtocestah, saj po lokalnih okoljih upoštevam omejitve. Z neko razumno toleranco desetih odstotkov. Parkiram ne napačno, pijem očitno zmerno, saj v veliko poskusih še nisem uspel napihati. Tako smo spet pri hitrosti.
Moj odnos do policistov je korekten ne le zato, ker se to pač spodobi, temveč še iz najmanj dveh razlogov. Prvi je ta, da nas tiste, ki smo bili med vojno za Slovenijo v Teritorialni obrambi, s policaji še vedno družijo neki skupni občutki. Vsaj jaz čutim tako. Vse je bilo konfuzno, nihče ni vedel kaj se pravzaprav dogaja, kaj šele, kaj se bo. V tistih petih tednih so name naredili dober vtis. Služba je služba, zajebancija je zajebancija, ko se pa strelja, se pa strelja. Nikoli nisem maral moških, ki so jih polna usta v lepi obleki in z viskijem v roki, ko pa je treba malo stisniti zobe, pokazati malo načelnosti, kaj šele poguma, pa izginejo. Drugi je ta, da so fantje in dekleta v celotni državni upravi najbolj krivično plačani. Prav tako so edini, ki jih ni preveč!
S pomorsko policijo je malce drugače. Moje izkušnje so v večini primerov slabe. Drži pa, da sem se soočal predvsem z jugoslovansko in pozneje s hrvaško pomorsko policijo.
Prvi tovrstni spomini me popeljejo na Silbo, kamor smo v mojih zgodnjih najstniških letih hodili s starši. Oče mi je pri dvanajstih letih kupil prvo podvodno puško, ki mi je pri podvodnem ribolovu zamenjala ročno ost, peterčka, s katero sem ob obalah Silbe lovil ugorje. Kar trikrat so me pri tem zalotili miličniki. Dovoljenje za puško takrat še ni bilo potrebno, vendar si moral biti polnoleten. Enkrat sem puško uspel skriti v globinah, dvakrat je sledila cela panika. Na tem otoku se namreč le enkrat na dve leti policaju ponudi priložnost, da iz nečesa naredi zapisnik.
Ko sem postal lastnik čolna, so se moje “kriminalne” izkušnje začele vrstiti. Od ponovnih preverjanj, če imam vsa dovoljenja za puške, do “crew list” maltretiranj in zasedb med otoškimi pari, medsebojno oddaljenimi slabih šeststo metrov, do preverjanj carinskih papirjev in celo DDV zgodb. Večna šikaniranja na dopustih z družino, pri čemer sem bil, z izjemo enega glisiranja “preblizu” obale, vedno legalen in posledično nekaznovan. Slab občutek pa ostane, če vidiš, da te nekdo iz gušta nadleguje in si neizmerno želi, da bi našel nekaj spornega.
Zadnja izkušnja je letošnja. Konec avgusta sva s prijateljem lovila na severu Golega otoka. Barko sva pustila v zapuščeni marini, jeta pa zavezala na SZ rtu, od koder sva šla vsak v svojo smer. Ko sva se čez štiri ure vrnila, je pri jetu stal policijski čoln, tip pa je name vpil kot jesihar. Šele ko smo prispeli nazaj do barke, ko sva se stuširala in s celim fasciklom dokumentov odšla k policajema v njun čoln, se je stari malo pomiril. Najprej je videl, da nisva več mulca, nato pa, da imava vse dokumente za naju, barko in puške. Skozi sva prišla z neko simbolično kaznijo, zapisnik je vseeno dokaz, da fantje kaj počno, mar ne? Pozneje smo skupaj celo nekaj spili in si izmenjali par pomorskih zgodb. Skratka, policaj mi je pustil dober vtis. Hitre jeze, vendar nič žleht.
Sicer pa mi je že stari oče govoril, da če se na klop zraven tebe na tvoj plašč usede policaj, potegni nož, odreži tisti del plašča in odidi. Prereži vrvi ali odsekaj sidro bi to najbrž pomenilo v navtiki.
