Poletni del svetovnega pokala

V začetku julija sem bil povabljen na promocijsko prostoslogaško tekmo v Avstrijo in tekmecem sem dokazal, da v »freestylu« še vedno nekaj znam. Pozneje pa sta sledili dve tekmi svetovnega pokala v slalomu, na Fuerteventuri in v turškem Alacatiju.

Moj podpornik – trgovina Wind-and-waves.eu – me je povabil na promocijsko prostoslogaško tekmo na Vrbsko jezero, kjer ima tudi svojo šolo in vsako leto organizira srfarski festival. Četudi že kar nekaj časa nisem treniral freestyla, sem se odločil, da se vseeno pomerim z mlajšimi tekmovalci. Ker ni bilo vetra, so se organizatorji odločili, da izpeljejo tako imenovano »Tow-in« tekmovanje. Jadralec na deski pridobi hitrost s pomočjo čolna, potem pa izvede element. Po dveh izpeljanih vožnjah sem zmagal in mlajšim pokazal, kaj pomenijo izkušnje.

Tretja letošnja tekma svetovnega slalomskega pokala se je zgodila na Fuerteventuri, kjer sem tudi lani dosegel svoj največji slalomski uspeh, saj sem se prvič uvrstil v veliki finale in z velikimi pričakovanji sem odletel na ta skoraj puščavski kanarski otok. Za razliko od prejšnjih let se je na tem zahtevnem tekmovališču zbralo največje število tekmovalcev (64), manjkal ni prav nihče od štiridesetih najboljših. Čeprav je bila napoved zelo klavrna, pa smo vsi vedeli, da je na plaži Sotavento zaradi termičnih efektov vedno več vetra, kot kažejo napovedi. Tekmovalci smo bili razdeljeni v osem skupin in prva štiri mesta so vodila v nadaljnji krog.

V prvi regati sem bil v tretji skupini in na prvi boji sta me stisnila Swift in Pritchard, tako da sem padel in nisem se uspel kvalificirati v nadaljnji krog. Tudi preostali dve regati prvega dne se nisem prebil v nadaljnji krog, a moja hitrost mi je vlivala motivacijo za vnaprej. V nadaljevanju sem se začel kvalificirati v naslednji krog, a tam sem vedno delal preveč napak, da bi lahko prišel do kakšnega boljšega rezultata. Tekmo je ves čas z naskokom vodil lanski svetovni prvak Albeau. Nato pa je le nastopila svetla točka tekmovanja na dolgi plaži Sotavento – potem, ko sem enkrat prehitro štartal, sem le našel pravi način in štartal odlično, vodil sem do prve boje, kot prvi tudi obrnil in vodstvo obdržal vse do cilja. To je bila moja prva zmaga v posamičnem »heatu«, katere sem bil, razumljivo, zelo vesel. A že v naslednjem krogu me je na štartu z deske skorajda vrgel Angulo, pa sem do prve boje vseeno prišel kot četrti, a prisiljen sem bil narediti zelo ozek obrat in pokril me je Diethelm, tako da sem od boje odpeljal kot zadnji. Le najmanjša napaka je dovolj, da si zadnji. Tudi zadnja dva dneva moji rezultati niso bili dosti boljši, preprosto sem naredil preveč napak in to me je stalo uvrstitev. Na tem mestu pa bi rad še dodal, da je vsako leto konkurenca hujša in hujša in vse težje se je boriti.

Borba za prvo mesto na tem prestižnem tekmovanju pa se je vila prav vse do konca, saj je vodilni Albeau naredil tudi nekaj napak in z odličnimi vožnjami se mu je rojak Maynard povsem približal. V hudi borbi je Albeau le obdržal mirne živce in zmago obdržal v svojih rokah. Tretji pa je postal zmagovalec Costa Brave, Dunkerbeck.

Na voljo je bilo le sedem dni za oddih, od katerih pa sem tri porabil za testiranje novih RRD slalomskih desk za prihodnjo sezono, in že se je začela turška avantura. Odletel sem v Izmir, kjer me je čakal transfer in enourna vožnja do prestižnega mesteca Alacati, ki pa je turška windsrfarska prestolnica. V tem malem, nekdaj ribiškem mestecu, se je v zadnjih desetih letih zgodil popoln razcvet windsrfa. Nekaj turških znanih osebnosti se je navdušilo nad tem prelepim športom in skozi medije je ta šport postal pravi simbol prestiža. Kdor nekaj v Turčiji velja, mora znati jadrati na deski.

Vetrovna napoved je bila slaba in zato smo v šestih tekmovalnih dneh izpeljali le štiri regate. Ker je zaliv Alacati zelo majhen, je regatno polje zelo omejeno in tudi razdalja do štarta je zelo kratka. Prav zato je težko »natempirati« štart. Prav to pa je bila moja glavna težava za katastrofalen končni uspeh. V spominu mi bosta ostali le dve svetli točki, ko sem se uvrstil v nadaljnji krog, od katerih pa se ena ni upoštevala v končni seštevek, saj nismo izpeljali celotne regate in tako je še moje zadnje upanje po nekoliko boljši uvrstitvi splavalo po morju. Le v teh dveh regatah sem razmeroma dobro štartal. Kljub končnemu poraznemu štiriinštiridesetemu mestu pa sem še vedno pozitiven, saj se vselej, ko razmeroma dobro štartam, z lahkoto uvrstim naprej. To zimo se bom torej posvetil predvsem treningu štartov.

Za veliko presenečenje pa je poskrbel vselej dober Buzianis, ki že od leta 2005 ni stal na najvišji stopnički. V Alacatiju pa se mu je odprlo in prepričljivo je zmagal pred že nekaj let prevladujočim Albeaujem, ki pa je svojo čast obranil z drugim mestom. Že drugič pa je v mesecu dni na stopničke stopil moj sparing partner Maynard, kar samo dokazuje, da imam pravega „učitelja“.

Sledi daljši premor, ki ga bom izkoristil za praznovanje svoje okrogle obletnice in seveda za trd trening. Moram se dobro pripraviti na zadnjo letošnjo tekmo na severnem Syltu, da izboljšam letošnje nekoliko slabše rezultate. Ostajam optimist!