Poletna srečanja na otoku Meganisi
Pisma prijateljem
Letošnje poletje na Jonskem morju je z jadralci ravnalo milo. Blagi zahodni vetrovi popoldan, mirne in z zvezdami posute noči ter kristalno jasna sončna jutra napolnjujejo spomine tistih, ki so v letošnjih poletnih mesecih tkali večerne pogovore pod zvezdnatim nebom jonske Grčije. Mnogi popotniki so v umirjenih vodah Jonskega morja, za hrbtom velikega Peloponeza, čakali, da se srditi meltemi v Egejskem morju pomiri in so šele jeseni nadaljevali pot proti vzhodu. Pravijo, da je kontrast med Egejskim in Jonskim morjem podoben kontrastu med ženskim in moškim principom. Če je kraljestvo boginje Io nežno, sanjavo in mehko, so modra prostranstva kralja Egeja belo nakodrana, vihrava, drzna in ostra. Poleti ta prispodoba vsekakor drži.
Ko smo neko leno poletno dopoldne od nemške družine dobili SMS: »Smo na otoku Meganisi, zaliv Elia, pride prijatelj Werner, prihaja iz Amazonke, ste za večerjo?«, smo krmila seveda kaj hitro obrnili proti temu prelepemu otočku, ki leži med Levkasom in celino. Otok Meganisi je v srcih mnogih jadralcev, ki smo jih srečali, pustil prav poseben pečat. Je majhen, a ne premajhen, ima številna prijetna sidrišča s kristalno čisto vodo in nekaj relativno varnih luk z dovolj privezi in tavernami (kot na primer Vathi in Spartakhori). V obeh lukah je mogoče dobiti vodo, po ne preveč strmih cestah tega nizkega otoka pa je možno tudi v poletnih mesecih brez težav prekolesariti ves otok. Vrh otoka krasi neturistična in zelo simpatična grška vas Katomeri, do katere peljejo pešpoti iz skorajda vseh zalivov na severovzhodni strani otoka. Skratka, Meganisi je otok, ki se ti zlahka priljubi in to potrjujejo tudi mnogi Grki, ki so otok obiskali.