POL STOLETJA BARCOLANE – Od zbiranja prijav v kleti do dvojnega svetovnega rekorda

20. decembra 1968 je enajst ustanovnih članov sprejelo statut Jadralnega kluba Barkovlje Grljan in za vedno spremenilo jadralski šport v severnem Jadranu.

ZGODOVINA

Zgodba najbolj množične regate na svetu se je začela v gostilni Miramare, kjer je skupina dveh trgovcev, mehanikov, delavcev, luškega uslužbenca, učitelja, zdravnika in gradbenika na ustanovni seji soglasno sklenila, da bosta temelja kluba odprtost in spoštovanje različnosti, kar so ponazorili tudi v logotipu društva, ki ga še danes krasi vodoravno zasukan simbol miru na trikotni rdeči podlagi.

Enajstim lastnikom pasar in guc so se nedolgo zatem pridružili še pomorščaki iz Grljana, za prvega predsednika pa so izvolili Giuseppeja Trombo. Da bi se lahko vključili v italijansko jadralno zvezo (FIV), so nato pričeli načrtovati športne dogodke, a ker jih sami niso znali izpeljati, so se po pomoč obrnili na jadralni klub Adriaco. Tam so jim delegati FIV-e dodelili zadnji prost termin sezone in drugo nedeljo v oktobru 1969 se je zgodila prva Barcolana.

Regata, ki to nikoli ni bila

Dogodek se je izvorno imenoval regata za Jesenski pokal, razlog, da je že od samega starta pritegnil izjemno veliko tekmovalcev, pa se je skrival prav v preprostem DNK-ju kluba. K sodelovanju so namreč povabili vsakogar, ki je imel jadrnico in na ta način elitni šport prvič približali vsem krajanom. Odziv je bil osupljiv – v kleti predsednika Albana Zinija, kjer je športni direktor Elio Parladori zbiral prijave, se je zglasilo kar 51 posadk, prvo zmago pa je vknjižil Piero Napp, ki je z ženo večkrat nastopal tudi v slovenskem morju, najraje v Portorožu. 30-letnemu gospodu se dosežek tedaj ni zdel nič posebnega, saj srečanje ni imelo nikakršnega tekmovalnega naboja, si je pa za to priložnost kljub vsemu izposodil velik špinaker, ki je z vrha jambora segal skoraj do gladine.

Da sodelujoči Jesenskega pokala spočetka niso doživljali kot pravo tekmovanje, priča tudi zgodba Giovannija Sigovicha, podjetnega ladijskega tesarja z Malega Lošinja, ki je po kapitulaciji Italije optiral v Italijo. Na Gardskem jezeru se je uveljavil z izdelovanjem manjših plovil in leta 1971 Barcolano pretkano izkoristil za promocijo svojih mojstrovin. Nebodigalen je na tovornjak naložil petmetrsko lesenjačo Carlo ter v jati šestdesetih plovil požel nesluten uspeh. Ne le, da je bil na regatnem polju daleč najhitrejši, ampak je prejel tudi toliko naročil, da je obrt preselil v Milje, kjer je do konca kariere izdelal skoraj 700 plovil. Dvakrat ga je obiskala celo komisija za Guinnessovo knjigo rekordov; prvič leta 1978, ko je izdelal največje (24-metrsko) plovilo iz stekloplastike v Evropi, in drugič leta 1990 ob splovitvi 38-metrske tovorne jadrnice.

Dober glas seže v deveto vas

Sloves Barcolane se je hitro razširil onkraj meja in leta 1980 prišel na ušesa tudi Rudolfu Hoffmeistru iz Münchna. Postaven Bavarec si je po več letih podenja po okoliških jezerih ravno takrat omislil novo jadrnico solaris 47 in ob vsaki priložnosti oddrvel v Tržič, da bi se z njo udinjal jadranskim vetrovom. Na izletih do istrskih mest ga je zibal maestral, do Gradeža se je spustil z burjo in četudi so mu bile navigacijske plovbe ljubše od dirkanja med bojami, se je priprav na Barcolano lotil s pikolovsko natančnostjo. Kot se za pregovorno skrbnega Nemca spodobi, je 47-čeveljski “Rupe” pri olimpijskem krojaču Sergiu Furlanu nabavil nov komplet jader, ekipo pa za prepričljivejši vtis oblekel v enotno uniformo. Vetrove in tokove na regatnem polju je s posadko sicer preučil le na predvečer regate, a to je bilo, kot se je izkazalo naslednji dan, dovolj za prvo “neitalijansko” zmago….

Več si lahko preberete v št. 233 revije Val navtika