Podvodni svet Papue Nove Gvineje
Papua Nova Gvineja
V deželi, ki velja za eno najbolj nedotaknjenih na našem planetu, se pod vodno gladino skriva prav tako nedotaknjen koralni svet, verjetno celo še bolj, kot so nedotaknjeni papuanski pragozdovi. Kdor se potaplja na Papui, sem ni zašel zgolj naključno. Ob obali je zelo malo potapljaških centrov, zmogljivosti prenočišč niso velike, potapljaških ladij, ki nudijo večdnevno bivanje in potapljanje, pa je komaj več kot za ducat. Ta svet je torej popolno nasprotje tistemu ob egiptovski obali Rdečega morja. Potapljaške lokacije so neobljudene in lepo ohranjene. Na desetine kilometrov daleč ni nobene druge potapljaške barke in ko skočiš v vodo, veš, da se pod vodno gladino zagotovo ne boš zaletaval z množico potapljačev z drugih bark. Kljub temu pa se med potapljanjem lahko počutiš varno, saj je prav zato na potapljaških ladjah še toliko bolj poskrbljeno za varnost. Celo več, z ladje, ki pluje ob popolnoma neobljudenih obalah, kjer daleč naokoli ni pokritosti s signalom, ki bi omogočala uporabo prenosnih telefonov, je preko satelitske zveze možno poslati elektronsko pošto in se iz divjine javiti domačim. Pa pustimo tehniko in civilizacijo in se potopimo v mavrični svet koralnih grebenov.
Milne Bay
Milne Bay je pokrajina na jugovzhodu Papue Nove Gvineje in je med potapljači poznana kot eno najlepših potapljaških področij. Središče te province je pristaniško in ribiško mestece Alotau, ki je bilo tudi naše izhodišče. V pristanišču zasidran katamaran je bil opazen že od daleč in barka je vzbujala resnično spoštovanje. Prijazna posadka je pričakala potapljače, ki so se na ladji znašli z različnih koncev sveta z enim samim namenom – opazovati in odkrivati nedotaknjen podvodni svet. Zvečer smo si pripravili potapljaško opremo in ko se je sonce skrilo za obzorjem, je katamaran zapustil pristanišče. V soju lunine svetlobe je odplul na odprto morje in zjutraj so nas ponovno prebudili sončni žarki. Čeprav nisem ljubitelj zgodnjih jutranjih ur, je v času potapljaških izletov moja motivacija bistveno večja in vedno sem bil med prvimi, ki smo bili pripravljeni na prvi jutranji potop.
Z velikimi pričakovanji sem skočil v vodo in z zrakom izpraznil regulator plovnosti. Pred menoj je bil pisan in živahen koralni greben. Velikanske gorgonije je božal rahel tok, klovni so se v anemonah igrivo lovili, v modrini je obiskovalce previdno opazovala jata netopirnic, oranžne koralne ribe so se zadrževale v zavetju trdih koral, murena pa je kot po navadi sikala iz svoje luknje. Že na prvem potopu mi je potapljač vodnik pokazal gorgonijo, v kateri se je skrival komaj dva centimetra velik morski konjiček. Njegovo oranžno telo je bilo povsem neopazno med oranžnimi vejicami gorgonije. Čudovit potop za ogrevanje.
Obisk iz globin
Eden glavnih razlogov za mojo pot na Papuo pa je bilo zagotovilo, da bomo med potapljanjem skoraj zagotovo srečali tudi glavonožca, ki ga sicer med običajnimi potopi zagotovo ne srečaš. Za razliko od velike večine glavonožcev, ki nimajo hiške, ima nautilus apnenčasto hiško v obliki spirale, ki je razdeljena v več prekatov. Med rastjo se veča tudi hiška in vsak nadaljnji prekat je večji od predhodnega. Nautilus v času evolucije po mnenju biologov skoraj ni doživel sprememb in v milijonih let je ohranil svojo prvotno podobo. To je verjetno posledica njegove izredne prilagojenosti življenjskim razmeram v globinah, ki se v času razvoja življenja na zemlji v globini ni bistveno spremenila. Prav zato je bilo srečanje z nautilusom še toliko bolj vznemirljivo. Nautilus običajno živi na globinah sto in več metrov, ponoči pa se na odprtem morju na lov za hrano odpravi v bolj plitke vode do štirideset metrov. Ker so omenjene globine mejne globine potapljanja, v primeru nočnih potopov pa so globine še bolj omejene, poleg tega pa se potapljači potapljamo ob koralnih grebenih in ne na odprtem morju, je verjetnost srečanja z nautilusom izjemno majhna oziroma nična. Obstajajo pa seveda triki, kako tega lepotca zvabiti v plitvino. Zvečer je eden izmed domačinov na označenem mestu v globino spustil vršo z nekaj piščančjimi kostmi, ki so ostale od večerje. Naslednje jutro je domačin že navsezgodaj vršo počasi potegnil v plitvino in na naše veliko zadovoljstvo so enega izmed nautilusov premamili vonji kosti. Naš prvi jutranji potop je bil torej v znamenju občudovanja tega lepotca iz globin. Potapljač ga je previdno vzel iz vrše in ga nastavil pred moj objektiv, temu pa je sledilo pritiskanje na sprožilec, dokler ni zmanjkalo filma. Za menoj so se zvrstili tudi drugi potapljači in po končanem potopu se je nautilus vrnil v svoje globine. Tako se je izpolnila moja velika želja in moj pogled je sledil nautilusu globoko v modrino. Pomembno je poudariti, da dvig in spust za nautilusa ne predstavljata nobene nevarnosti, saj je zelo dobro prilagojen na spremembe globin. V njegovem polžastem ohišju se namreč nahajajo številni prekati, ki se po potrebi zapolnijo z vodo in ne z zrakom. Na ta način nautilus uravnava svojo plovnost ne samo takrat, kadar je ujet v vrši, temveč tudi takrat, kadar se ponoči odpravi v plitvino.