Podvodni rodeo v Pacifiku

Več kot petsto kilometrov od kolumbijske obale in prav toliko tudi od panamske obale se nad Pacifikom iz globine štiri tisoč metrov dviga skoraj štiristo metrov visok vrh osamljenega otoka. Skalnat otok, ki si ga morajo ptiči fregatniki in strmoglavci, edini avtohtoni prebivalci otoka, deliti z nekajčlansko vojaško posadko, ki »varuje« suverenost Kolumbije na najbolj zahodnem ozemlju te države, je le vrh tristo kilometrov dolgega podvodnega grebena, ki se razprostira vzdolž kolumbijske obale. Skupaj z Galapaškim otočjem v Ekvadorju in Kokosovim otokom v Kostariki tvori trikotnik, ki predstavlja glavno prometno povezavo, po kateri potujejo ogromne jate kladvenic. Ker sem se pred leti že potapljal na Galapagosu in Kokosovem otoku, je slednjič napočil čas, da se odpravim tudi na Malpelo. Med poznavalci podvodnega sveta velja za prestižno potapljaško lokacijo. Puerto MutisČeprav sodi Malpelo ozemeljsko h Kolumbiji, je panamsko pristanišče Puerto Mutis izhodišče za večino potapljaških odprav na ta otok. V precej zanikrnem in zaspanem majhnem pristanišču smo pred vkrcanjem na ladjo opravili tudi vse obmejne formalnosti. Tako imam v svojem potnem listu tudi kolumbijski pečat, čeprav Kolumbije nisem videl niti od daleč, vojska pa potapljačem od začetka letošnjega leta tudi ne dovoli več dostopa na otok. Carinski uradniki so imeli s skupino potapljačev veliko dela. Dva uradnika sta uro in pol pregledovala šestnajst potnih listov, pri čemer sta bila dobro organizirana in si podajala potne liste, medtem pa sta si tudi ves čas nekaj zapisovala in izpolnjevala obrazce. Tretji uradnik pa je namesto rentgenske kontrole pregledoval našo prtljago, a žal drugega, kot potapljaške in fotografske opreme in nekaj kosov oblek, ni našel. Ko je bila birokracija za nami, smo se odpravili na dolgo pot.MalpeloMalpelo je od leta 2006 pod Unescovo zaščito in zdi se, da se pogoji za potapljače iz leta v leto slabšajo. Pa ne z vidika podvodnega ekosistema, temveč v birokratskem smislu. Dnevne pristojbine so se v zadnjih nekaj letih skoraj podvojile, nočni potopi niso več dovoljeni, potapljačem pa ni več dovoljen dostop na otok. Zelo sem si namreč želel fotografirati tudi številne jate fregatnikov in strmoglavcev povsem od blizu, a na koncu sem jih nekaj poslikal le s teleobjektivom, ko so preletavali našo ladjo.Potapljaška dovoljenja so med nekaj ladij razdeljena s točnimi termini za dve leti vnaprej in istočasno se ob Malpelu ne smeta nahajati dve potapljaški ladji. Vojaška posadka na otoku nima niti čolna, s katerim bi nadzorovala akvatorij, zato lahko le z daljnogledom opazujejo ribiške ladje, ki v času izmen potapljaških ladij priplujejo v bližino otoka in lovijo morske pse, čeprav je v akvatoriju deset kilometrov okoli Malpela ribolov strogo prepovedan. Otok je poraščen le z mahovi, lišaji in na redkih mestih tudi z bornim grmičevjem. Obala je skalnata, obrežje pa je v pasu plime in oseke obraslo z rdečimi endemičnimi algami. Na slednje me je opozoril prijatelj Marjan Richter, eden izmed pionirjev slovenske podvodne fotografije in priznani morski biolog. Ko sem o tem govoril z izkušenimi potapljači vodniki, so bili nad tem dejstvom tudi sami presenečeni.Ker je otok sredi Pacifika, je izpostavljen tudi močnim tokovom. Zaradi tega je varnost vselej na prvem mestu in na to so nas potapljači vodniki še posebej opozarjali. Potapljanje v skupini, dvig z bojo, povečana previdnost pri potapljanju s tokovi, to je le nekaj ukrepov, na kar je potrebno biti ves čas pozoren. Zaradi tega je potapljanje na Malpelu primerno le za izkušene potapljače.Se nadaljuje v tiskani izdaji Val navtika.