Podvodni fotolov …

Podvodni svet Jadrana sem bolj sistematično začel raziskovati pred leti v okolici Sv. Juraja. Takrat si niti v mislih nisem mogel misliti, da sem bom semkaj v naslednjih letih vračal tako pogosto. A z vsakim potopom so se pokazali vedno novi izzivi, ki jih je bilo potrebno zabeležiti na filmski trak. Sprva sem si zastavil cilj, da moja zbirka podvodnih fotografij postane čim bolj raznovrstna. Pozneje pa sem se odločil za nekaj izbranih motivov, ki sem jih poskušal čim bolj izpiliti. Za posamezen motiv sem žrtvoval tudi ves film, če mi je le bilo dano, da so moji portretiranci vztrajali toliko časa. Tako sem vse bolj postajal pravi podvodni raziskovalec in vedno težje je bilo najti sopotapljača, ki bi se bil pripravljen prilagajati mojim željam. Tudi na ta način sem vse bolj postajal podoben najbolj zagnanim podvodnim fotografom. Pred nami so tri zgodbe o mojih portretirancih.

Prvo mesto v teh zgodbah zagotovo pripada kovaču, ki si to mesto v mojih očeh najbolj zasluži. Njegova nenavadna oblika ga že na prvi pogled loči od vseh drugih jadranskih rib. Pa tudi na krožniku je seveda zelo zaželen, saj velja med sladokusci morskih specialitet za najbolj slastno jadransko ribo, celo bolj kot zobatec. Njegovo belo meso je namreč izredno sočno in okusno. Ko sem se prvič srečal z njim na krožniku, sem se spomnil svojega prvega srečanja z njim pod vodno gladino. Bilo je na eni izmed sik pred Račo, nekoliko južno od Sv. Juraja. Takrat sem bil na to srečanje popolnoma nepripravljen. Fotografiral sem s širokokotnim objektivom in med potopom sem bil bolj osredotočen na ambient kot celoto. Nenadoma pa sem nad peskom na globini skoraj štirideset metrov, tik pred seboj, uzrl kovača. Takrat sem tudi ugotovil, s čim si je prislužil za ribo precej neobičajno ime. Šklepetanje njegove čeljusti je bilo namreč dobro slišno. Bil je precej velik, zato sem se vseeno odločil, da napravim nekaj fotografij. Žal pa sem ga s svojimi gibi preplašil in tako sta nastali le dve precej temni in neuporabni fotografiji. Seveda sem bil nekoliko razočaran, ko je bil film razvit, a pošteno povedano tudi pričakovanja zaradi opisane situacije niso bila velika. Miro, ki mi je v okolici Sv. Juraja razkril veliko skrivnosti, me je nekega dne odpeljal vzdolž obale ob strme stene pobočja Velebita na lokacijo, kjer je sam najpogosteje srečeval kovača. Kovač se najrajši zadržuje v hladni vodi, zato ga je veliko lažje srečati med globljimi potopi. Ker pa s pobočij Velebita priteka sladka voda in je zato na tem področju veliko podvodnih sladkovodnih izvirov, tako imenovanih vrulj, se tu kovač zadržuje tudi v plitvejših vodah. Na tej lokaciji sem se potopil vsaj trikrat, toda o kovaču ni bilo nobenih sledi. Vztrajal sem in moja trmoglavost je bila kmalu poplačana. Pri enem izmed naslednjih potopov ob isti steni sem opazoval črva cevkarja, ki se je šopiril s čudovitim »cvetom«, tik ob rumeni spužvi žveplenjači. Tedaj pa sem nenadoma opazil rumenega kovača, ki je ždel tik nad žveplenjačo. Komaj sem se zadrževal, toda v trenutku sem se zavedel, da kovača s prekomerno podvodno telovadbo ne smem odgnati. Naredil sem se, kot da ga nisem opazil in zaplaval nekoliko vstran, da sem preveril nastavitve fotoaparata in bliskavke, potem pa sem se previdno približal svoji »žrtvi« in jo začel obstreljevati s svetlobo podvodnih bliskavk. Ko sem se mu preveč približal, se je kovač zdrznil in rahlo zaplaval v zavetje žveplenjače. Zaradi svoje oblike so njegove plavalne sposobnosti omejene, zato plava sunkovito, a le na krajših razdaljah, zato mu je moj pogled zelo natančno sledil. Opazil sem tudi, da je zelo spremenil barvo. Sprva živo rumen, je sedaj v objektiv fotoaparata zrl popolnoma bel kovač. Sledilo je še nekaj portretov in njegov novi pobeg, med katerim pa sem mu sledil in mu »dihal za ovratnik«. Začel se je pravi stampedo in kovač se je vse bolj umikal v globino. Lov je bilo potrebno prekiniti in med dekompresijskim postankom sem premišljeval o posnetkih. Imel sem občutek, da sem skozi objektiv v tistih nekaj trenutkih uspel v dani situaciji narediti nekaj posnetkov s korektno kompozicijo. Naslednji dan, ko sem pregledoval razvit film, se je na mojem obrazu pojavil širok nasmeh. Končno mi je uspelo nekaj zares dobrih posnetkov. »Kuj železo, dokler je vroče,« pravi slovenski pregovor in čez nekaj dni sem s čolna skočil v vodo na istem mestu. Zelo dobro sem si zapomnil položaj spužve, kjer sva se s kovačem prejšnjikrat srečala. Upal sem, verjel pa ne, da ga bom ponovno srečal. Na moje veliko veselje sem ga spet našel na njegovem domačem naslovu. Tudi tokrat sem napravil nekaj dobrih posnetkov in skušal sem odpraviti še nekaj pomanjkljivosti s prejšnjega potopa. Tudi tokrat je bil na mojem obrazu opazen izraz zadovoljstva. Znano je namreč, da imajo nekatere ribe svoj akvatorij, kjer se pogosteje zadržujejo. Verjetno se tam dobro počutijo, morda so bolj varne. Pozneje sem se o tem še večkrat prepričal. Nekatere njihove navade so pač zelo podobne našim.