Pod polarnim sijem

Ob krajevnem poldnevu je celo posijalo sonce. Oh, kako lepo sije v tej puščobi in mrazu. Popoldan je Lunatica skoraj »nockdowniralo«. Zapihalo je za 6 ali 7, privalil se je val in barka je močno polegla. Na glavo sem dobil nekaj krame, stopnice je pa kar odtrgalo … Še sreča, da sem jih pred dnevom ali dvema privezal. Sedaj je deska s kavljem za zapenjanje odtrgana, drži jih le vrv, privezana na luknjo od črpalke kuhinjskega pralnega korita. Dolgo se mučim, da zadevo spravim v red. Napeljem tudi vrvice za privezovanje pokrovov na stopnicah in pokrove privežem. Sedaj bi moralo biti vse zavarovano. Ponoči spet opazujem tisto belo modro svetlobo polarnega sija … Do kakih 30* nad obzorje seže … Opolnoči sem se za trenutek ulegel in seveda sladko zaspal. Kar do petih zjutraj. Ob pol sedmih imam lepo zvezo z Marsellom. Pogovarjava se po “dolgi poti”, čez južni pol. Medtem ko se pogovarjava, veter obrne z jugozahoda proti severozahodu, jaz pa skočim ven in obrnem vetrno krilo na Ciranoju za 3 luknje. Varčujem s hrano. Včeraj nisem pojedel nobene velike pločevinke in nobene tune. Danes jem iz vrečke “MAHANI”. Ven potegnem neke palačinke, ki jih posujem s sladkorjem … Krmilo spet nabija, kar pa me sedaj ne moti več. Vem, da sta tam spodaj sedaj dva tečaja. Eden je “konjsko” močan.