Po sledeh Kon-tikija

So zgodbe, brez katerih zgodovina morja ne bi bila to, kar je. Ena izmed teh je prav gotovo zgodba splava Kon-tiki. Zgodovinska odprava, ki je leta 1947 odplula iz Peruja, je 101 dan kasneje končala na majhnem atolu v otočju Tuamotu, natančneje na atolu Raroia. Glede na to, da sva bila tako zelo blizu, se nama je zdelo res škoda, da ga ne bi obiskala tudi midva. 

Vremenske napovedi so bile tako idealne, da sem jim težko verjela: pet dni jadranja v polkrmo s 15-20 dvajsetimi vozli pasata. Nobenega dežja, orcanja, nobenih neviht, nič bonace? Saj sploh ne pomnim več, kdaj sva doživela kaj temu podobnega … Celo prijatelj Srečo, ki mi po kratkovalovnem radiu običajno pošilja dnevno napoved, mi je napisal:
»Zdi se mi, da vremenske napovedi tokrat sploh ne potrebujeta.«
Vreme je bilo sončno in jasno, tako, ki te res vabi, da odjadraš na odprto morje.
Napolnila sva še zadnjo vrečo z limonami in grenivkami, na krmo obesila nov šop zelenih banan, pomahala markeškim prijateljem in dvignila vsa jadra.
Plovba je bila res nezahtevna in prijetno hitra. Le prvo noč sva imela nekaj tropskih neviht. Okroglih 400 navtičnih milj sva tako prejadrala v dobrih treh dneh in ob prvem svitu prispela pred prehod na vzhodni obali atola Raroia. …

Skoraj kot Indiana Jones
Po nekaj dneh intenzivnega lenarjenja sva se odpravila v akcijo, oborožena kot prava raziskovalca v džungli: mačete, GPS, kompas in velika količina trme. Odločila sva se namreč, da najdeva spomenik, posvečen odpravi Kon-tikija, ki so ga nekje v bližini postavili domačini. Nekje sem prebrala, da je skrit v globokem zelenju, zato sva izbrala najbolj zaraščeno džunglo v bližini in si celo popoldne utirala pot v njeno notranjost. Našla nisva ničesar. …

Več si lahko preberete v 202. št. revije Val navtika.