Po sledeh antičnih brodolomov

Že nekaj časa sem iskal možnost, da se odpravim na skrajni jug hrvaške obale, kjer sem se želel potapljati na amforiščih, nedotaknjenih ostankih antičnih brodolomov. Simpatično mestece Cavtat je bilo izhodišče mojih potepanj tako pod vodo kot tudi na vodo. Ob večerih sem užival ob razgledu na osvetljeni Dubrovnik, zato tudi izlet v to prečudovito mesto ni mogel izostati.

Epidaurum

Cavtat, nekoč Epidaurum, je danes prijetno mestece, za katerega mislim, da se mu godi velika krivica. Kljub svojim lepotam in zanimivostim ostaja namreč globoko v senci veliko bolj slavnega Dubrovnika. V začetku grška kolonija Epidaurum je v času rimskega imperija pridobila mestne pravice. Iz leta 530 je znan zapis, da je bil tu sedež škofije. Epidaurum je imel veliko vlogo pri nastanku Dubrovnika, saj je prav zaton Epidauruma v času pozne antike omogočil uveljavitev Dubrovnika. Zaton rimskega imperija in prihod Avarov in Slovanov so verjetno povzročili, da je bilo mesto porušeno. Tako pravi namreč legenda. Prebivalstvo se je umaknilo v zaščiteno naselbino Laus Lave Ragusium, iz katere se je pozneje razvil Dubrovnik.

Med svojim bivanjem pri prijatelju Mikiju sem imel veliko možnosti za potepanje po Cavtatu in njegovi okolici. Jedro mesta je danes na polotočku, ki je bil nekoč samostojen otok, ki pa so ga domačini z nasipom povezali s kopnim. Tako ta polotoček danes obdajata dva zaliva, ki se urežeta globoko v notranjost celine. Na koncu rta je majhen griček, na vrhu katerega se nahaja pokopališče. Skozi senčen borov gozdiček me je po nekaj minutah hoje pot pripeljala na ta čudovit kraj. To je verjetno najlepše pokopališče, kar sem jih videl do sedaj. Čudovita grobnica, delo znanega kiparja Meštrovića, in številni drugi grobovi, visoke ciprese, predvsem pa čudovit razgled, so me tako navdušili, da sem verjetno prvič v življenju pomislil na to, kje bi si želel biti pokopan. Ker se to verjetno ne bo uresničilo, sem toliko bolj užival v razgledu, ki se odpira proti celini z Dubrovnikom v ozadju in proti odprtemu, sinjemu morju. Ker je za lepe fotografije zelo pomembno, s katere strani prihaja sončna svetloba, sem se na ta kraj vrnil še dvakrat, kjer sem ob iskanju motivov in fotografiranju neizmerno užival. Na koncu pa sem odložil fotoaparat, sedel poleg enega izmed grobov, se zazrl v neskončno daljavo modre gladine ter prisluhnil rahlemu vetru, ki je zibal ciprese. Čudovita spokojnost. Naslednji dan sem nadaljeval z raziskovanjem mesteca. Ozke uličice, ki se ponekod strmo vzpenjajo v breg, so bile zelo privlačne. Ulične svetilke, zapuščeni portali, oleandri, palme, strmo tlakovane stopnice so bili detajli, ki sem jih v objektiv želel ujeti z različnih zornih kotov.