Po Ljubljanici

Ljubljanica, ki jo imajo Ljubljančani tako za svojo, da so jo imenovali kar po svojem mestu, izvira na Vrhniki, natančneje, v Močilniku pri Vrhniki. Po 41 kilometrih deloma mirnega deloma živahnega teka se izliva v Savo. Potem ko je v zadnjem času postala dokaj čista, je precej privlačnejša tudi za plovbo in življenje ob njej je prijetnejše kot prej. Tudi za vas smo jo prepluli od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.

Plovba po rekah je zelo drugačna od tiste po odprtem morju. Čeprav sem z linssni preplul kar nekaj kilometrov po nizozemskih kanalih, je plovba po rekah tudi zame nekaj razmeroma novega. In nekaj posebnega, še zlasti, če se kot gost vkrcaš na ladjico kar v domačem mestu, ki ti je dobro znano, čeprav s povsem druge perspektive.

Povabilo na plovbo so mi poslali z Mediteranskega inštituta za monitoring, ki jo je organiziralo skupaj s turističnim društvom Trnovo-Ljubljanica. Šlo je pravzaprav za nekakšno izvidniško plovbo s primesmi ekološke inšpekcije, ki naj bi preverila, kakšno je stanje narave ob bregovih Ljubljanice. Naloga zgoraj omenjenega inštituta, o katerem smo v Valu že pisali, je namreč tudi ekološki nadzor nad stanjem rek.

Plovbo smo začeli na Špici, nato pa počasi pluli do Vrhnike, kjer smo se obrnili in plovbo končali v mestu, ki smo si ga ogledali iz povsem drugačnega zornega kota, kot smo ga vajeni.

Sam začetek plovbe ni bil preveč obetaven; vreme je bilo zelo mrzlo, meglice nad vodo pa so nam zastirale pogled, tako da se je zdelo, da smo odpluli v neznano.

Na ladjici, kakor priljubljeno imenujejo čolne na Ljubljanici, smo bili štirje in kar hitro smo postali nekakšna znanstveno-ekološka ekipa radovednih ljudi. Poveljnik ladjice je mojstrsko izplul iz `marine`, kakor bi lahko imenovali pristan na kopališču Špica, predsednik društva Vojko Bašić, ki se že dolga leta ukvarja s čistočo Ljubljanice, pa nas je že kar na začetku seznanil z nekaterimi dejstvi, ki zadevajo stanje na reki.

Med prijetno plovbo v ogretem salonu smo bili deležni manj prijetnih dejstev iz zgodovine reke in njene okolice. Opozoril nas je, da so se v zadnjem času na Ljubljanici zgodile velike spremembe v urejenosti nabrežij in nasploh okolice. Na boljše, seveda, a preteklost življenju ob reki ni bila zelo naklonjena. Za največje nezadovoljstvo ljudi je poskrbela tovarna Industrija usnja Vrhnika, ki je na žalost zaposlenih propadla, a je bila za tiste prebivalce Ljubljane, ki živijo ob Ljubljanici, dolgo pričakovana in nadvse dobrodošla novica. Prav ta tovarna je v strugo Ljubljanice izpuščala ogromne količine odpadnih vod, ki so nastale pri obdelavi usnja. In ker ustrezne čistilne naprave ni bilo, je postala Ljubljanica zasmrajena in opustošena. Da je bila prav IUV v največji meri kriva onesnaženja, je vidno tudi po tem, da je po prenehanju njenega obratovanja Ljubljanica sama poskrbela za boljše stanje vode v strugi.

Ta srečna okoliščina sama ne bi bila dovolj, če ne bi k lepši podobi reke svoje prispevala tudi ozaveščenost krajanov in vseh, ki skrbijo za stanje voda. Tako je prej omenjeno društvo v lanskem letu kar nekajkrat poskrbelo za čistilno akcijo, zlasti v delu struge tik pred Ljubljano, in rezultat je viden daleč na okoli.

Moram tudi priznati, da sem pričakoval obrežje s tisočerimi vrečkami, ostanki kovinskih posod in druge civilizacijske navlake, a jih skorajda ni bilo. Ne vem, ali je skozi vse leto tako, kajti mi smo pluli takoj po čistilni akciji.