Plovba po Donavi

Ko sem na začetku poletja 2014 z gumenjakom motovilil po Vojvodini, razpet med Donavo, Tiso in kanali med njima (sistem DTD), tj. po severnem delu te ravninske dežele, sem bil po prihodu domov prepričan, da je bilo to pač to, kar sem želel videti in doživeti od plovbe po njihovem t. i. Panonskem morju. Lani me je kljub temu premagala zvedavost, podkrepljena s spomladanskim povabilom domačinov, naj ponovno zaplujem po teh vodah, a tokrat v povsem drugi smeri.

Želja, da bi preplul še spodnji del Donave, tj. od Novega Sada mimo Beograda, Smedereva, Kovina ter Pančeva do mesteca Ram, ki leži neposredno ob srbsko-romunski meji, nato pa od Banatske Palanke naprej po kanalih DTD do Zrenjanina, Novega Beceja, Srbobrana in Despotovega nazaj do Novega Sada, je bila velika. Ruta v dolžini 450 km je postala realno uresničljiva, saj sem se lahko ponovno pridružil tradicionalni regati »Zaplujmo skupaj«. Slednja poteka pod okriljem podjetja Vode Vojvodine, ki je podobno plovbo organiziralo tudi lani. Množičnost in raznolikost udeležencev ter njihovih plovil sta pomenili zagotovilo za zabavo in hudomušnost med posadkami. Na ogled so bila postavljena njihova prenovljena plovila, ki jim preko zime skoraj po pravilu odvzamejo manj in dodajo več. Tako platnene tende na krmi plovil zamenjajo stabilne in vsem vrstam bombardiranja kljubovalne strehe ter nadstreški, manjša okna postanejo večja, notranjost dobi se kakšen balastni dodatek, vodna linija pa postane še višja.

Obenem mi je plutje na takšen način predstavljalo nekakšno varnost, saj trimetrski gumenjak tudi na Donavi ni ravno plovilo, namenjeno daljšim rutam, še posebno ne ob spoznanju, da ob poletnih nevihtah in močnejšem vetru ta velika reka lahko še kako hitro in močno vzvalovi. Nepoznavanje njihovega načina rečne plovbe, srečevanje z večjimi tovornimi ali pa s potniškimi ladjami in tovornimi vlekami, predvsem pa nepoznavanje okolice ter krajev je z avanturističnega vidika lahko zelo pestro in polno pričakovanj. Avanturizem pa se zaradi nepazljivosti in podcenjevanja lahko kaj hitro spreobrne v kalvarijo, če poleg osnovnega znanja ne uporabljamo tudi zdravega razuma, preudarnosti ter vsaj tu in tam nasveta domačih rekoplovcev, ki po pravilu namesto kart in zemljevidov uporabljajo le roke, s katerimi nam pokažejo točno definiran kurs »amo-tamo«.

Vplutja v rečne kanale ali mrtvice so zaradi nanosov mulja in s tem zmanjšane plovne globine (pod gladino so zagozdena drevesa in vejevje) zelo neprijetna ovira. Poleg predrtega gumenjaka se nam lahko pripeti, da se nam polomi elisa motorja ali pa doživimo še večje tehnične neprijetnosti. Iskanje servisa za popravilo je v teh odročnih krajih seveda popolna utopija in še tako velik optimist tukaj pregori na celi črti. Lokalni »mojstri« sicer popravljajo svoja železna ali plastična plovila ter njihove motorje, a bolj na način, pri katerem ima kladivo primarno vlogo. Posledice so nam seveda znane, še bolj pa vidne. …

Več si lahko preberete v 208. št. revije Val navtika.