Pescara, Bari, Brindisi, Otranto
Zgodovina Jadranskega morja 52
Skoraj na isti zemljepisni širini kot Dubrovnik, na italijanski obali Jadranskega morja, ob ustju reke istega imena, leži Pescara. To je mlado mesto, saj je nastalo šele leta 1926 z združitvijo dveh naselij: Pescare južno od reke in Castellammare Adriatica severno od nje. Takrat so bili v Italiji že na oblasti fašisti in Mussolini je imel s Pescaro velike načrte: nameraval jo je razviti v veliko mesto, ki naj bi kot prestolnica pokrajine Abruzzi nadomestilo L`Aquilo, ker je menil, da ima slednja neugoden položaj sredi hribov. Še danes je v Pescari mogoče videti ostanke veličastnih gradenj, s katerimi je »Duce« skušal uresničiti svoje sanje.
Ob ustju reke je bila že v antičnih časih naselbina Aternum, ki se je pod Rimljani razvila v pomembno pristanišče tega dela polotoka. Toda že v 6. stoletju so mesto izropali in porušili Langobardi. V srednjem veku sta se potem ob reki oblikovali že omenjeni dve naselji in v 12. stoletju v listinah zasledimo ime enega od njih: Piscaria. V 15. stoletju so ob reki za obrambo strateškega položaja zgradili utrdbo, katere večji del pa so pozneje zaradi gradnje železnice odstranili.
V začetku 20. stoletja so v severnem naselju začeli graditi lepe vile in kraj se je počasi spreminjal v turistično središče. Pri omenjeni združitvi dveh naselij v današnjo Pescaro je pomembno vlogo igral tudi italijanski pesnik Gabriele D`Annunzio, sicer znan privrženec fašizma. Mož je bil namreč rojen v Pescari in njegova rojstna hiša je danes spremenjena v muzej, Museo Casa Natale di Gabriele D`Annunzio, v katerem je cel kup zanimivih predmetov, slik in pisem iz njegovega burnega življenja.