Otok Žirje
Jadranska reportaža
Ta divje lep in spokojen otok zaznamujejo nemirna preteklost in sedanjost, vojska in ekološko združenje Žir, stare trdnjave in avtomobili, ter orhideje in zelene slive. Z Žirij izvira tudi mladi Maksim Mrvica, trenutno eden najboljših pianistov na svetu. Med prijaznimi otočani pa na otoku kleno vztraja tudi osemdesetletna teta Ljubica, ki je, vsaj zame, ena najboljših kuharic na Jadranu.
Žirje merijo le 16 km², dolžine 12 kilometrov in so kot takšne 28. hrvaški otok po velikosti. Najvišji vrh je Kapić, ki se nad morjem vzdiguje 131 m. Na razčlenjeni obali, ki meri 41,7 km, je nanizanih kar 29 zalivov. Ob otoku je razmetanih 17 otočkov in čeri.
Otok ima dokaj razgiban relief. Od daleč ga prepoznamo predvsem po kopastih vrhovih, v sredini otoka pa je veliko plodno polje, ki meri celih 100 hektarjev.
Sestavljen je pretežno iz apnenca, zato ni čudno, da je na otoku 8 kraških jam. Pa jih za ljubitelje spuščanja v jame naštejmo: Golubnica, Mala Jama, Podvodnje, Gravanjača, Mala buža v Tratinski, Gradina, Mala buža za Prisligom in Draževica.
Na otoku v naravi raste 451 vrst bilk, med njimi vrsta odličnih dišavnic in kar 6 vrst orhidej. Sicer pa prevladujejo makija in nizki bori. Po sprehodu po otoški divjini boste redkokdaj naleteli na kakšnega pohodnika, toda pozor, zlahka lahko naletite na besne zveri, kot so prestrašeni fazani in divji zajci.
Žirje so edini trajno naseljen zunanji otok v šibeniškem arhipelagu. Za naselje Žirje, ki je razdeljeno na tri dele (Selo ob polju sredi otoka, Muna in Koromašna ob morju), bi lahko najkrajše rekli, da je ribiško ruralnega značaja. Kot takšno jasno nakazuje, da je bilo nekoč prebivalstvo tesno vezano na zemljo in morje oziroma na ribištvo in poljedelstvo.
Na Žirjah se v demografskem smislu odvija nič kaj obetavna zgodba. Podatki kažejo, da je na otoku 312 stanovanjskih enot, od tega jih je okoli 102 namenjenih trajnemu bivanju, 210 pa začasnemu bivanju oziroma vikendaštvu. V 15. stoletju je bilo na otoku okoli 100 otočanov, v sredini 19. stoletja okoli 350, v začetku 20. stoletja 635, takoj po 2. svetovni vojni pa celo 725. Danes na otoku živi le še okoli 70, predvsem starejših prebivalcev. Ti obdelavo rodnega polja opuščajo, za svoje potrebe vzgajajo le še smokve, mandlje, olive in trto.
V naselju Selo je ambulanta, ki jo zdravnik obišče občasno, prag osnovne šole pa so otroci nazadnje prestopili pred več kot 30 leti.