Otok Vis in Biševo
Otok Vis bi moral biti v ladijskem dnevniku vsakega navtičnega entuziasta vpisan vsaj enkrat v življenju, če ne že vsako leto. Srednjedalmatinski otok je od mesta Split oddaljen poldrugo uro vožnje s trajektom. V zgodovini poimenovana Issa skriva v sebi številne zgodovinske ostanke grškega mesta in rimskih term ter gledališča na polotoku Pirovo. Ob bok zgodovinskim ostankom se postavlja kulinarika, razčlenjena obala s prelepimi zalivčki, kristalnim morjem in bogatim podvodnim svetom s številnimi ladijskimi relikti.
»Romantika na Visu« je zapisal angleški novinar Hopkin iz Guardiana, ko je na svojo listo petih otokov Hrvaške za idealni dopust uvrstil tudi Vis. Skriti zalivi, neokrnjena narava, prelepi vinogradi, palme, oljčni nasadi, oleandri, približno tristo aromatičnih rastlinskih vrst, izleti z ribiškimi ladjicami, opazovanje delfinov, kristalno čisto morje v zalivu Stiniva, raziskovanje vojne zgodovine, lokalne ribje dobrote so naravnost idealni za sanjski romantičen dopust v dvoje. Avtor članka ni bil daleč od resnice o idealnem dopustu v dvoje in sam bi dodal: »Če se na otok pripeljemo še z barko in prelepe zalive odkrivamo s polno avtonomijo in svobodo, je zadetek v polno«.
Pogled v preteklost Visa
Za Vis bi lahko rekli, da je zgodovinski spomenik na prostem, saj je na mnogih krajih mogoče opaziti ohranjene objekte nekdanjega antičnega mesta Issa, rimskih term, cerkve, nekropole, poletne hiše in ne nazadnje ostanke Titove špilje in odprtih rovov poveljniškega štaba Jugoslovanske narodne vojske.
Kjer je danes mesto Vis, je bila v letu 397 pred našim štetjem ustanovljena prva demokratična država na področju Jadrana po imenu Issa. Na Issi so imeli svoj denar in zakonodajo, po smrti Dioniza, ki je bil ustanovitelj Isse, so začeli celo osvajati svoje kolonije. Grki so tu zasadili tudi prvo trto na vzhodni obali Jadrana. Ostanki takratne kulture ležijo v okolici in samem mestu Vis. V prvem stoletju pred našim štetjem postane Issa rimsko mesto in ostanki rimskih term, gledališča in »isejske« nekropole so še danes vidni na polotoku Pirovo. Številne izkopanine, kot so antične posode, nakit, glineni izdelki, so razstavljene v mestnem muzeju. Ko je začel razpad Rimskega imperija, je bilo tudi trgovanja na otoku manj in otočani so se večinoma preživljali s poljedelstvom, ribištvom in rejo ovac. Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 je bil Vis nekaj časa pod oblastjo Gotov. Pozneje je otok pripadal Bizancu, od leta 1420 do 1797 pa je bil pod oblastjo Beneške republike. V času Napoleonovih osvajanj so se na otoku izmenjevali Avstrijci (1797-1805), Francozi (1805-1811) in Angleži (1811-1814), ki so zgradili kar štiri trdnjave: King George, Wellington, Bentik in Robertson. Leta 1815 je Vis ponovno prevzela Avstro-ogrska monarhija. V bližini Visa se je odvijala znana bitka proti Italijanom leta 1866, kjer je avstrijska flota pod poveljstvom admirala Tegetthoffa uspela odbiti napad in s tem preprečiti italijanski vdor na vzhodno obalo Jadrana. Do leta 1918 je otok pripadal Avstriji, dve leti je bil pod italijansko okupacijo, od leta 1921 pa je po Rapalski pogodbi Vis pripadal Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Med 2. svetovno vojno, v aprilu leta 1941, so ga zavzeli Italijani in pod njihovo oblastjo bil vse do kapitulacije Italije leta 1943, ko je postal glavna baza mornarice narodnoosvobodilne vojske in glavno oporišče NOB. Od junija 1944 do osvoboditve Beograda 20. oktobra 1944 pa je bil sedež vrhovnega štaba NOV. Po 2. svetovni vojni je prav zaradi odlične strateške lege imela Jugoslovanska narodna vojska komandni štab za prevzem kontrole povelj v primeru napada na Jugoslavijo. Predvideno je bilo tudi skrivališče za državni vrh in maršala Tita v primeru jedrskega napada. Številni rovi v središču otoka in strelske line ob obali so danes nezaščitene in dostopne za javnost. Kar neverjetno se je sprehajati po nekoč varovanih objektih vojske in pregledovati notranjost dobro zaščitenih podhodov, tunelov in prostorov, ki so služili nekdanji vojski. Seveda so danes objekti dobesedno oropani vseh plemenitih kovin in železnih konstrukcij. Z malo domišljije pa je vendarle mogoče med stenami ponovno doživljati nekoliko atmosfere iz preteklih časov.
