Otok vetra

Fuerteventura je drugi največji otok Kanarskih otokov, samo 97 kilometrov oddaljen od obale Maroka. Zaradi toplega vetra sirocco iz Sahare ima zelo prijetno podnebje, ki spominja na večno pomlad. Fuerteventura v prevodu pomeni močan veter in je zaradi nenehnih vetrov skozi vse leto zelo priljubljen med windsrfarji. Najboljši čas za obisk Fuerteventure je poletje, ko pihajo zanesljivi pasati. Jaz sem se tja odpravil februarja, saj je v zimskem času večja možnost za magično kombinacijo valov in vetra.

Prve dni je bilo vetrovno

Zgodaj zjutraj, ko pogledam na termometer, ki kaže -10 ºC, sem kljub temu dobre volje, saj se po zasneženi avtocesti vozim na münchensko letališče, od koder se začne moje potovanje v tople kraje. Treba je urediti še vse formalnosti na letališču, kar postaja iz leta v leto vse težje, saj te letalske družbe gledajo postrani, ko se na letalo vkrcaš z veliko torbo, ki na tehtnici pokaže vrtoglavo številko. Let traja štiri ure in ko pristanemo na letališču, takoj začutim, da je tukaj krepko čez ledišče, saj se pozimi temperature gibljejo okoli 20 ºC. Med čakanjem na prtljago pri okencu najamem avto za prihodnje tri tedne. Windsurfing oprema je cela prestala potovanje in tako se zabava lahko začne.

Z letališča, ki je v bližini glavnega mesta Puerto del Rosario, se odpeljem proti severu v turistično mesto Corralejo, kjer me pričaka Mare, ki že nekaj let živi na otoku. S prijatelji je ustanovil slovensko hišo Manawai, ki ponuja tečaje srfanja za vse nivoje znanja, predvsem pa dobro počutje in veliko zabave. Zjutraj me zbudi zavijanje vetra, ki piha s severne strani, kar je značilno za Fuerteventuro. Odpravim se na bližnjo plažo Flag Beach, ki ponuja ravno vodo in veliko peščeno površino za varen vstop v vodo. Sestavim jadro površine 4,7 m2 in desko s 84 litri na parkirišču, ki je 300 metrov oddaljeno od vode. Windsurfing tukaj vzamem bolj kot ogrevanje, saj sem nazadnje stal na deski nekje v sredini decembra. Še enkrat se izkaže, da je windsurfing podoben vožnji s kolesom. Ko jo enkrat obvladaš, je ne pozabiš zlahka. Občutek še ni tisti pravi in ob skokih na strmem valu, ki se ob oseki izoblikuje daleč od obale na peščeni plitvini, mi manjka kontrole v zraku. Okoli poldneva je čas za malico in kratek počitek, nato pa si zaželim jezdenja valov, saj ob tem najbolj uživam. Odpravim se na severno obalo, ki ima najvišje valove, ampak tudi zelo slabo makadamsko cesto. Toda zaradi severne smeri vetra je kot nepravilen in tako se vozim od spota do spota in na koncu prispem v Cotillo, kjer se konča makadam. Na koncu poizkušam še na Glass Beachu, ki leži samo nekaj kilometrov južneje od Flag Beacha. Ta plaža je poletni spot, ki največkrat dela od aprila do septembra in skoraj nikoli v zimskih mesecih. Na valovih, ki se lomijo na kamniti plitvini, se že podijo windsrfarji in takoj mi postane jasno, da je to tisto, kar sem iskal. Veter piha z leve strani side/sideoff in je podkrepljen s popoldansko termiko.

Srfanje v brezvetrju

Naslednji dan kljub napovedi ni zapihalo in tako sem se odpravil na North Shore (severna obala), ki je pravi raj za deskarje na valovih. Valovi so kljub majhnemu swellu dosegali tudi do dva metra. El Hierro leži zahodno od idilične ribiške vasice Majanicho. Spot The Bubble leži na desni strani in je zelo zahteven, na levi strani pa je dolg desni val, ki so ga poimenovali kar Nemška desna. Odločim se za slednjega, saj se šele učim veščin srfanja. Vhod je v peščeni laguni, od koder me čaka dolgo »pedlanje« do točke, kjer se val dejansko lomi. Val ima več strmih točk, kar v žargonu imenujemo peak. Če ujameš pravega, te čaka dolga in vznemirljiva vožnja.

Vse dni brez vetra sem pridno srfal na valovih in tako napredoval iz dneva v dan. Najbližji spot Rocky Point je od hiše Manawai oddaljen samo nekaj metrov, zato sem se tja odpravil peš. Val tukaj je v obliki črke A, kar pomeni, da se lomi v obe smeri in je primeren za vse nivoje znanja. Težak je le dostop v vodo, saj je ob oseki pot do vode dolga po ostrih in spolzkih skalah. Ko sem se čutil dovolj sposobnega, sem naslednji dan obiskal še spot, ki leži samo kakšen kilometer zahodno od Corraleja in so ga poimenovali Generosa. Tukaj je potrebno pravočasno skočiti v vodo iz skal, saj te v nasprotnem primeru valovi vržejo nazaj na špičaste ognjeniške skale. Sledi hitro »pedlanje« na odprto v lineup, to je točka, kjer se začne lomiti val. Tukaj je prav tako možna vožnja v obe smeri, ampak je vožnja v levo dosti daljša. Ujel sem nekaj lepih in visokih valov, ki se iztečejo šele pred obalo.

Tako so hitro minevali dnevi v ustaljenem ritmu. Srfanje zjutraj, kosilo, srfanje popoldne in nato večerja, ki jo je pripravil Marko. Večkrat sem obiskal še El Hierro in Generoso, pa tudi Cotillo in Rocky Point. Malo me je začelo skrbeti, da do konca potovanja ne bo več vetra. Ampak napoved za zadnji teden je obetala veliko vetra vse do mojega odhoda.