Otok Pag – 1. del

Pag ima svojo zelo zanimivo zgodbo, ki jo je vredno spoznati v njegovem avtentičnem okolju. Je otok nenavadnih oblik, ki izžareva divjo in minimalistično sredozemsko eksotiko kamna in morja. Zaradi nepristopnosti je obala marsikje še povsem nedotaknjena, na njej pa so nanizani samotni zalivi s številnimi lepimi plažami. Otok je ob svojih naravnih danostih znan in poseben tudi po zanimivi zgodovini, paški čipki, solinah, paški jagnjetini in ne nazadnje po paškem siru. Skratka, je otok, ki ga je z morske strani še mogoče spoznavati v skorajda pionirskem raziskovanju. Pag je dolg in ozek otok, ki se razprostira ob Velebitskem kanalu vzporedno s celinsko obalo. Je eden večjih jadranskih otokov, peti po velikosti, saj njegov površina znaša 285 km2. Zaradi izredne razvejane obale, polne rtov in zalivov ima Pag od vseh otokov na Jadranu najdaljšo obalno linijo, dolgo kar 270 kilometrov! Največji del otoka Pag je kamnit in gol in le redkokje obrasel s sredozemskim grmovjem in borovimi gozdički. V dolinah so polja in vinogradi, vmes pa nekaj malega pašnikov. Rastlinja je na otoku malo, saj noben večji otok ob vsej jadranski obali ni izpostavljen tako silovitemu bičanju burje kot Pag. Vendar pa ima od tega tudi koristi. Veter, ki piha čez Velebitski kanal, nosi s seboj slano meglico, slane kapljice padajo na pašnike in tako orošena trava je odlična hrana za ovce. Nenehno tekočih voda na otoku ni. Izviri pitne vode so le ob Novalji in mestu Pagu. Pag je enkraten zaradi vegetacije, čeprav na prvi pogled zelene barve in dreves ni videti. Kraljestvo kamna je prepredeno s suhozidi, za katerimi raste tanko travje oziroma nizke aromatične bilke. Na nižjih področjih otoka, zaščitenih pred burjo, je rastlinski svet bogatejši. Tam rastejo bori, smreke, murve, na rtu Lun pa so oljčni nasadi. Visokih bilk je na otoku malo, zato pa na otoku pestro uspevajo nizke bilke. Od uporabnih sta predvsem žajbelj, ki raste grmičasto do višine celo 60 cm, in smilj, ki se v ljudski medicini rabi kot diuretik, sredstvo, ki žene na vodo in pomaga zdraviti tudi kronično vnetje žolčnika. Ob teh dveh se izplača okoli Luna pogledati še za divjimi šparglji, drugod po otoku pa za regratom, komarčkom, rožmarinom, pelinom in šipkom. Ob običajnih sredozemskih živalcah na Pagu lahko nad seboj zagledamo tudi beloglavega jastreba (ob naselju Šimuni), v nebo nad Pagom pa zaidejo tudi orli z Velebita. Od ta malih letalcev po otoku žvrgolijo vrabci, kosi in slavčki. Na Pagu živi nekaj vrst kač in kuščarjev, med strupenjačami pa je najbolj nevaren poskok. Ob sprehodu po Pagu vam bodo sliko kamnite puščave popestrile le črede ovac, od večjih divjih živali pa lahko srečate le kakšnega dolgouhca ali lisico, slednjo le redko, saj jo otoški lovci zaradi plenjenja drobnice brezmilostno iztrebljajo. Paške kulinarične dobrote

Upal bi si trditi, da so skorajda vse pomembnejše paške specialitete tesno povezane z vetrom. Pa poglejmo na kratko kako. Burja z Velebita divje in strmo pada na morje okoli Paga. Ko siloviti tolče ob morsko gladino, ustvarja morsko peno, sunki vetra pa nato meglico (mikrokapljice) vzdignejo ter jo nanašajo po opustelem otoku ter dodobra osolijo in jodirajo tudi vse bilke. Ostra burja je kriva tudi za paško kamnito puščavo, saj dopušča razrast le nizkega, odpornega in na srečo aromatičnega ter zdravilnega rastlinja. To rastlinje v divjini jedo le odporne in trdožive ovce. Tako sol, jod in eterične snovi pridejo v jagnjetino, mleko, nato pa še v sir. Pršut domačini sušijo na vetru, ki je bolj slan kot v drugih okoljih, poseben okus pa je nekoč dobil tudi zato, ker so pujse hranili tudi s sirotko, ki je ostala od sirjenja. Zatorej bi bil skoraj greh poganjati se z vetrom okoli Paga, a ne poskusiti drugih dobrot, ki nam jih je naklonil veter.