Otočje Socorro

Ladja Solmar V je bila ena tistih luksuznih potapljaških bark, izdelanih predvsem za razvajene ameriške goste. Če si izleta z njo ne bi prislužil kot nagrado na fotografskem tekmovanju, verjetno ne bi nikoli imel priložnosti občudovati njene notranjosti. To je bila povsem druga zgodba, kot denimo katamaran Inula, s katerim sem se leto prej podal na Malpelo (Val 135) in je bil ena sama improvizacija. V Solmarju V se je dobesedno vse lesketalo – vsa notranjost je bila obdana v lakiran mahagoni, vse kljuke in ročaji so bili iz medenine, mehak zelen tapisom po tleh, lučke na vsaki stopnici, belo tapeciran strop … Žal pa je bila tudi kuhinja prilagojena ameriškemu okusu. Zato sva z Urško z največjim užitkom zavila v prvo (mehiško) restavracijo, čim smo se ponovno izkrcali.

Na ladjo se nas je vkrcalo dvajset potapljačev. Poleg naju z Urško je bil med gosti še Rus Oleg, vsi drugi pa so bili Američani. Oleg se je zelo hitro navezal na naju – morda tudi zaradi njegovega slabega znanja angleščine. Moram reči, da mi je bil že od začetka simpatičen in pravo nasprotje ikone o ruskem turistu. Sicer pa se je izogibal krajev, kjer je veliko ruskih turistov, kajti tudi njemu so šli njegovi sonarodnjaki pošteno na živce. Sovražil je tudi vodko – verjetno prav zato, ker je dobro vedel za posledice prekomernega uživanja te “narodne” pijače.

Solmar V je vozila potapljače na otočje Revillagigedos oziroma poenostavljeno Socorro. Otočje leži okoli 250 milj jugozahodno od Caba San Lucas, mesteca na jugu Baje Californie. Sestavljeno je iz največjega otoka Socorro, ognjeniškega otoka San Benedicto in majhne ter osamljene čeri Roca Partida. Zaradi svoje značilne lege v Pacifiku in podobnega živalstva (predvsem pod vodno gladino) otočje imenujejo tudi “Mehiški Galapagos”. Otočje je nenaseljeno, z izjemo Socorra, kjer ima mehiška vojna mornarica svojo bazo. Celotno širše območje otočja je proglašeno za narodni park in je strogo zaščiteno območje.