Omejitev korozije na plovilih (2. del)
Metoda katodne zaščite
V predhodni reviji Val smo obravnavali predvsem vrste korozije, ki jih srečujemo na plovilih ali drugje v naravi. V tem prispevku pa bomo posvetili pozornost predvsem ukrepom o zaščiti pred najbolj nevarno oziroma najpogostejšo korozijo na plovilih – galvansko korozijo.
Metoda katodne zaščite
Korozijo lahko zmanjšamo ali v celoti zaustavimo s primerno katodno zaščito. Površina, ki jo ščitimo, pridobi katodni značaj, na primer tako, da za anodo, ki jo vežemo v električni krog s katodo, uporabimo material, ki je bolj elektronegativen oziroma v elektronapetostni vrsti leži bolj desno od tistega, ki ga želimo zaščititi. Z namestitvijo anode vrinemo električni tok, ki je nasproten toku, ki teče v primeru galvanskega člena. Električni tok je namreč tisti, ki bodisi povzroča ali zavira korozijo. Opisani sistem je sistem katodne zaščite z žrtveno anodo, električni tok, ki preprečuje korozijo, pa lahko vrinemo tudi z umetnim zunanjim električnim virom, kot na primer z elektroniko iz akumulatorja ali preko ločilnega transformatorja iz obalnega omrežja. Slednji sistemi omogočajo tudi natančno regulacijo toka, s katerim ščitimo katodo, tovrstni sistemi pa se uporabljajo pri večjih in kompleksnejših plovilih. Ob izpadu toka oziroma napajanja v teh primerih plovilo ostane nezaščiteno (na primer izpraznjen akumulator).
Ne glede na vse pa je katodna zaščita z žrtvenimi anodami še vedno najbolj razširjenja zaščita plovil, saj so stroški v povezavi s tem razmeroma majhni oziroma zanemarljivi s škodo, ki lahko nastane, če je zaščita slaba. Pri zaščiti z žrtvenimi anodami moramo paziti na naslednje:
– zagotoviti moramo dober kontakt med žrtveno anodo in katodo, ki jo ščitimo (varjenje pri železnih plovilih oziroma električne povezave), saj so napetosti razmeroma majhne,
– izbrati zadostno količino anod,
– pravilno namestiti ali razporediti anode,
– izbrati pravo vrsto anode (cinkovo, aluminijasto, magnezijevo).